V Združenih narodih ocenjujejo, da je Indija z 1,417 milijarde ljudi te dni prehitela Kitajsko. Nekateri demografski inštituti sicer trdijo, da se je to zgodilo že lani. Kdo ima prav, je težko ugotoviti, saj Indija od leta 2011 ni izvajala štetja prebivalcev. Opozicija meni, da ga vlada Narendre Modija prelaga na čas po parlamentarnih volitvah spomladi 2024, ker se boji, da bi statistika pokazala, kako zelo se je od leta 2014, ko je prišel na oblast, povečala revščina in kako malo se je zmanjšala nepismenost.

Prepad med revnimi in bogatimi

Ob razglasitvi neodvisnosti leta 1947 je v Indiji živelo komaj 350 milijonov ljudi. Vsekakor demokratična Indija pri zmanjševanju rojstev ni mogla slediti Kitajski, ki je v letih 1980–2016 dovolila le enega otroka na družino. A tudi v Indiji se zaradi gospodarskega razvoja počasi ustavlja rast prebivalstva. Če je leta 1950 Indijka rodila povprečno 5,7 otroka, danes le še dva. Do leta 2060 bo tako število Indijcev naraslo le na 1,7 milijarde, število Kitajcev pa bo padlo. Indiji potemtakem ne grozi demografska katastrofa, kot so mnogi napovedovali. V Afriki, na primer, se bo do leta 2060 število prebivalcev podvojilo.

Še vedno bo veliko rojstev na indijskem podeželju, kjer velika večina še vedno živi pod mejo revščine. »Siromašni v svojih otrocih vidijo nekoga, ki prinaša zaslužek in na starost socialno varnost, zato je na podeželju veliko otrok,« je za Dnevnik povedala dr. Maja Bučar, profesorica z ljubljanske fakultete za družbene vede in poznavalka razvojnih tematik. »Marsikje na indijskem podeželju se živi kot pred sto leti, še vedno ni kanalizacije, vodovoda in elektrike, otroci pa delajo v prodajalnah, na polju, opekarnah …« Po mnenju Bučarjeve je tudi zato, ker se na podeželju ne spodbuja šolanje otrok, nataliteta visoka. »Kakor hitro mora namreč družina otroka poslati v šolo, ta postane strošek in ni več tisti, ki bi delal in prinašal denar, zato nataliteta pade.«

Ključen problem današnje Indije vidi Bučarjeva v vse večjem prepadu med bogatimi in revnimi. »Sicer je nastal nek srednji sloj, a ne tako uspešno kot na Kitajskem v letih 2000–2015. Po mojih ocenah ima danes tak življenjski standard kot povprečen Slovenec ali boljšega od 10 do 15 odstotkov Indijcev in okoli 40 odstotkov Kitajcev. Odstotek Indijcev pa je izjemno bogat in v letih gospodarskega razcveta 2012–2021 je več kot 40 odstotkov premoženja pristalo v njihovih rokah, polovica Indijcev pa je prejela zgolj tri odstotke premoženja.«

Gospodarska krepitev

Dejstvo, da je postala država z največjim številom prebivalcev, je v Indiji še okrepilo zahteve, da postane stalna članica varnostnega sveta ZN s pravico veta. Temu nasprotuje zlasti Kitajska, s katero ima Indija nerešeno mejno vprašanje.

Indija je tudi gospodarsko čedalje pomembnejša. Nedavno je po gospodarski moči prehitela Veliko Britanijo, v prihodnjem desetletju pa namerava za seboj pustiti še Francijo in Nemčijo, tako da bi bile pred njo le še ZDA in Kitajska.

Za gospodarski razvoj so dobre perspektive, saj ima Indija, povsem drugače kot Kitajska in zahodne države, mlado prebivalstvo. A delovno aktivnih v formalnem sektorju je le 10 odstotkov delovno sposobnih Indijk. Še posebej ženske delajo v neformalnem sektorju, ki ga uradna statistika skromno zajema in kjer so razmere za delo težke, plačilo pa skromno.

Ni zelenega prehoda

Indija bi kot država z največ prebivalci in kot peta gospodarska sila morala igrati pomembno vlogo v boju proti podnebnim spremembam. Vendar ni tako. »V Indiji in na Kitajskem je premog najpomembnejši vir energije,« je za Dnevnik dejala dr. Lučka Kajfež Bogataj, članica medvladnega odbora za podnebne spremembe. »Kitajska sicer porabi trikrat več premoga kot Indija, a ta ima počasnejši tehnološki razvoj in zeleni prehod.«

Naša ugledna klimatologija meni, da se bo v Indiji poraba premoga v prihodnjih desetletjih le še povečevala. Kitajska ga postopoma zamenjuje s plinom, ki je manj škodljiv za okolje in oddaja manj toplogrednih plinov. Poleg tega na Kitajskem drugače kot v Indiji pospešeno gradijo jedrske elektrarne. »Problem v Indiji je tudi, da ženske niso na vodilnih položajih, te so namreč bolj zavzete za okolje,« je še dejala. Glede obljube Indije, da bo leta 2070 postala ogljično nevtralna, pa meni, da je to norčevanje. »Vse se polaga v roke tistih, ki še niso rojeni. Poleg tega Indija ni navedla konkretnih ukrepov.«