»Ko sem poslušala udeležence prejšnjih paralimpijskih iger, so vsi rekli, kako je to nekaj posebnega. Ampak kako posebne so igre, resnično dojameš šele takrat, ko se nanje odpraviš sam,« nam je povedala Jana Ferjan. Dodala je, da je sama sicer vajena večjih tekmovanj v tujini, »ampak to so evropska tekmovanja in svetovna prvenstva. Družiti se s športniki, in to kar z vsega sveta, je mogoče le na paralimpijskih igrah. V Parizu se srečujemo športniki različnih disciplin in pogosto se sama pri sebi vprašam, v katerem športu tekmuje ta ali oni.«
Vidimo se po Parizu
Pred odhodom v Pariz je tudi Ferjanova več pozornosti namenila svoji telesni pripravljenosti. »Poleg rednih treningov z ekipo sem sama veliko delala pri moči, shujšala sem tudi nekaj kilogramov. Vse za to, da bom na igrišču še hitrejša. Z ekipo smo veliko trenirale tudi ob koncih tedna. Tudi zato sem druženje s prijatelji prestavila na čas, ki mu pravim 'po Parizu'. Intenzivni treningi pa so terjali tudi več prilagajanja zaradi redne službe.« Vendar je imela pri usklajevanju veliko podporo tudi na delovnem mestu, kjer je zaposlena. »Delam v podjetju z medicinskimi pripomočki RTS Medical in oba moja šefa sta invalida na invalidskem vozičku,« je povedala in poudarila, da sta oba tudi aktivna športnika. »Slobodan Banjac je dolga leta, tudi profesionalno, igral košarko na vozičku. Naj omenim, da se z odbojko sede pri nas invalidi še ne moremo ukvarjati profesionalno. Robert Žerovnik trenira curling na vozičku. Tako da oba razumeta, kako pomembne so priprave pred večjim tekmovanjem in zakaj sem toliko odsotna z dela.«
V trajen spomin bo shranila tudi slavnostno odprtje iger, ki se ga je udeležila skupaj z dekleti iz reprezentance in preostalimi tremi parašportniki (lokostrelcema Živo Lavrinc in Dejanom Fabčičem ter parastrelcem Frančkom Gorazdom Tirškom) ter s spremljevalno ekipo. »Z dekleti žal nismo ostale do konca, saj nas je že naslednji dan čakala tekma z reprezentanco Kanade, ki pa smo jo izgubile. Je bil pa občutek ob sprehodu po prizorišču veličasten. Lepo je bilo videti slovenske navijače, ki so z zastavami mahali po Elizejskih poljanah,« je povedala in priznala, da je bilo tisto noč tudi zaradi vseh čustev težko zaspati. »Vtisi s prireditve in pričakovanja pred prvo tekmo so bili preveliki.«
Dobro razpoloženje tudi v paralimpijski vasi
Dnevi v Parizu za sogovornico in njeno ekipo za zdaj potekajo dokaj umirjeno. »Po zajtrku imamo nekaj prostega časa, vendar smo zelo disciplinirane, saj vemo, zakaj smo tu. Na dan, ko v programu ni tekme, treniramo. Imele smo tudi nekaj protokolarnih obveznosti, saj smo imeli obiske z državnega vrha,« je povedala in priznala, da tovrstni obiski tudi njim, športnikom godijo. »Lepo je bilo videti, da se stvari razvijajo v pravo smer. Da tudi šport invalidov pridobiva vrednost in prepoznavnost.«
Slovenska paralimpijska odprava je nastanjena v paralimpijski vasi. Kljub temu da so nekatere tuje reprezentance izkazale nezadovoljstvo, tudi zaradi hrane, Ferjanova zatrjuje, da same nimajo pripomb. »Izbire je dovolj in tudi z okusom hrane smo zadovoljne.« Prav tako nimamo nobenih pripomb glede nastanitve. Osem nas je v enem apartmaju, v štirih sobah po dve. Imamo tudi skupni dnevni prostor za druženje.«
Jana Ferjan francoske prestolnice ni obiskala prvič, vseeno pa upa, da bodo našli čas in priložnost, da si bo ponovno ogledala mesto. »Je bila pa že vožnja z letališča do hotela posebno doživetje. Ko smo se peljali mimo Eifflovega stolpa, smo dekleta vzklikala: Glej ga, glej, kako lep je stolp! Nekaj podobnega kot takrat, ko smo bili majhni in smo v poletnih počitnicah po urah vožnje končno videli morje. Pa čeprav ga nismo videli prvič.«
Na tekmi s Kanado še v krču
Tudi samo vzdušje med lokalnim prebivalstvom, ki so pred paralimpijskimi igrami že gostili olimpijske igre, ostaja spodbudna. »Daleč od tega, da nas ne bi sprejeli. Tudi na ulicah nas vedno prijazno pozdravijo.« Čeprav se je francosko učila, kot je dejala, v prejšnjem življenju, torej v srednji šoli, nekaj besed vseeno ostaja v njenem besednjaku. »Bil je dogodek, ko smo morali prositi voznika avtobusa, da spusti klančino za invalidski voziček. Z nekaj popačenimi besedami in veliko smeha smo se na koncu le razumeli.«
Letošnje paralimpijske igre so za Jano Ferjan prve v njeni športni karieri. »Očitno je bilo, da nas je bila večina v prvem delu igre na tekmi proti Kanadi v krču. Sprostile smo se šele proti koncu. Vemo, da smo podhranjene z višino. So pa tudi Kanadčanke pokazale, zakaj so svetovne podprvakinje. Res škoda, vendar sem prepričana, da nam bo zdaj igra stekla in da bomo sledile cilju, ki smo si ga pred odhodom na igre zadale,« je povedala tekmovalka, ki na dresu nosi številko 1.
