Na Hrvaško se je lani priselilo 11.685 oseb več, kot se jih je izselilo. Vrnilo se je namreč 57.972 državljanov, večinoma delavcev iz tujine, medtem ko jo je zapustilo 46.287 ljudi, kažejo podatki hrvaškega zavoda za statistiko. Prvič po letu 2008 so na Hrvaškem tako imeli pozitivno migracijsko bilanco v sicer turobni dolgoročnejši demografski sliki, saj se je negativen naravni prirastek z leti samo krepil. V Združenih narodih tako napovedujejo, da bo Hrvatov do sredine stoletja le še 3,3 milijona ali pol milijona manj, kot jih je bilo po popisu prebivalstva leta 2021.
V desetih letih članstva državo zapustilo 300.000 ljudi
Nekateri hrvaški demografi menijo, da je pozitiven migracijski prirast pričakovan. Več priseljencev je posledica vse večjega povpraševanja po delavcih, po drugi strani pa je med izseljenci od 30 do 40 odstotkov tujih državljanov, ki so jim potekle pogodbe o zaposlitvi na Hrvaškem. To kaže tudi, da je vse manj hrvaških državljanov, ki iz ekonomskih razlogov zapuščajo domovino.
Potem ko je Hrvaška leta 2013 vstopila v Evropsko unijo, se je trend izseljevanja sunkovito zviševal do leta 2017, ko so imeli največ odhodov. V desetih letih članstva v EU je državo zapustilo okoli 300.000 ljudi. Največ Hrvatov je rešitev za svoje ekonomske probleme našlo v Nemčiji, med obljubljenimi deželami je bila nekaj časa tudi Irska, a se je v petih letih število Hrvatov na zelenem otoku skrčilo skoraj za polovico, s približno 25.000 leta 2017 na 13.000 lani.
Med tujimi delavci, ki se priseljujejo na Hrvaško, je vse več ljudi iz Nepala, s Filipinov in iz Indije, čeprav je bilo tudi lani največ delovnih migrantov iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Severne Makedonije in s Kosova. Z leti je vse bolj opazno, da se regionalni bazen delovne sile pospešeno prazni.
»Trend naraščanja migracij na Hrvaško se bo nadaljeval, dokler bomo imeli gospodarsko rast in dokler bomo imeli pomanjkanje delavcev v panogah, ki zahtevajo manj kvalificirano delovno silo, kot so trgovina, gradbeništvo, turizem in podobno,« meni izredni profesor na zagrebški ekonomski fakulteti, demograf Ivan Čipin. Pojasnjuje, da pri tovrstnih migracijah ljudje pridejo prek različnih agencij za zaposlovanje na Hrvaško za leto ali več, odvisno od potreb delodajalcev, nato pa pogosto odidejo. Gre večinoma za tuje delavce, ki prihajajo brez družin. Ko gre za hrvaške državljane, večinoma odhajajo tisti s srednješolsko izobrazbo in fizični delavci, v nasprotju z visoko izobraženimi. Vrhunec odhodov s Hrvaškega je bil leta 2017, ko je odšlo kar 47.352 državljanov in je bila razlika med izseljenci in priseljenci 31.799.
Politična vprašanja demografije
Kljub zdajšnjemu pozitivnemu migracijskemu saldu pa preostali demografski kazalniki napovedujejo dramo. Lani je bilo na Hrvaškem najmanj novorojencev, odkar spremljajo tovrstno statistiko, saj se je rodilo le 33.883 otrok. Umrlo je 56.975 državljanov, kar pomeni, da je bilo 23.092 več smrti kot rojstev. Nesorazmerje je nekoliko manjše kot leta 2021, ko je bil covid-19 vzrok za največje število umrlih na Hrvaškem v enem letu sploh, kar 62.712.
Država sicer pripravlja novo demografsko strategijo (že šesto po vrsti), ki pa bo znova zgolj diagnosticirala stanje in nakazala smernice za akcijske načrte in njihovo izvajanje. Glede na to, da se približuje supervolilno leto 2024 (evropske, parlamentarne in predsedniške volitve), bo demografija zagotovo ena od tem v boju za volilce, ki jim bodo znova ponujali takojšnje rešitve, kot je bilo tudi na prejšnjih volitvah, ko so ponujali 1000 ali več evrov za vsakega novorojenca, kar se je pokazalo kot kratkoročna rešitev, ker v državi ni zadosti žensk v rodni dobi, da bi prišlo do nove babyboom generacije in demografske revitalizacije. Desničarskim populistom, denimo v stranki Domovinsko gibanje, pa gre že zdaj v nos tudi vse večje število tujih delavcev priseljencev, saj trdijo, da je Zagreb z njimi preplavljen, pri čemer se, kot pravijo, ne ve, kdo jih pripelje in po katerih kriterijih.
