O potrjenih okužbah z virusom Zahodnega Nila poroča hrvaški Dnevnik.hr. Primera okužbe so potrdili na območju Siska in Petrinje. Gre za sosedna kraja na pol poti med Zagrebom in hrvaško mejo z BiH. Predstojnica oddelka za infekcijske bolezni v bolnišnici v Sisku Tonka Jozić Novinc pravi, da sta imela oba okužena hude simptome. »Imela sta močan glavobol, povišano telesno temperaturo, bolečine v mišicah in sklepih. Težko sta se gibala, prva dva dni sta imela motnje zavesti,« je opisala, a dodala, da dobro okrevata. Potrdila je tudi, da sta se oba okužila na Hrvaškem.
»Imamo dva bolnika, ki sta zbolela za mrzlico Zahodnega Nila, zbolela sta za meningoencefalitisom, kar je zelo redko. Sedemdeset do osemdeset odstotkov okuženih bolnikov namreč nima nobenih težav,« je za hrvaški televizijski kanal Nova TV pojasnil hrvaški epidemiolog Inoslav Brkić. Epidemiologi pravijo, da zaradi potrjenih okužb ni razloga za paniko, a v isti sapi opozarjajo, da je potrebna previdnost. Virus zahodnega Nila je lahko zelo nevaren. »Kdor ima kakršne koli simptome, podobne gripi, naj se oglasi pri zdravniku,« še poziva Brkić.
»Bolezen prenašajo komarji, ne prenaša se s človeka na človeka,« je še pojasnila Tonka Jozić Novinc. »Ker je komarjev veliko, je verjetnost, da se kdo okuži, večja. Lahko pričakujemo, da bomo imeli več primerov.«
Območje Siska in Petrinje bodo poškropili z larvicidom in adulticidom. V skladu z navodili izvajajo vse potrebne ukrepe, zatrjujejo pristojni.
Prvi primer okužbe z virusom Zahodnega Nila je bil v Sloveniji potrjen leta 2013. Drugi primer so pri nas potrdili leta 2018, ko je za zahodnonilsko vročico zbolelo skupno pet oseb. Kasneje okužb v Sloveniji ni bilo.
Kaj je virus Zahodnega Nila
Virus Zahodnega Nila so odkrili na severozahodu Ugande v provinci West Nile leta 1937. Slovenski NIJZ na svoji speltni strani glede virusa Zahodnega Nila pravi, da večina okuženih ne kaže znakov bolezni ali pa imajo znake podobne gripi, kot so vročina, glavobol, bolečine v mišicah in utrujenost. Čas od okužbe do pojava bolezni je običajno od 3 do 14 dni po okužbi.
V nekaterih primerih ima lahko bolezen hud potek, vključno s prizadetostjo osrednjega živčnega sistema. Večina primerov klinično zaznane okužbe se pojavlja od sredine julija do konca septembra, še pojasnjujejo pri NIJZ.
Virus se na človeka običajno prenaša s pikom okuženega komarja (komarji rodu Culex). Prenašalci (komarji) se okužijo ob sesanju krvi okuženih ptic, ki predstavljajo naravni rezervoar bolezni. Stik s pticami ne predstavlja tveganja za prenos virusa.
Drugi načini prenosa so redki in vključujejo prenos med ljudmi prek transfuzije krvi in komponent ter darovanih organov, kar je mogoče, vendar izjemno redko. Mogoč je prenos z matere na nerojenega otroka in prenos prek materinega mleka.
Vse osebe, ki še niso bile okužene z virusom, so dovzetne za bolezen. Osebe nad 50. letom starosti in osebe z okrnjeno imunostjo imajo večje tveganje za hujši potek bolezni. Imunost po okužbi je najverjetneje dolgotrajna, pojasnjujejo pri NIJZ. Blage oblike bolezni ne potrebujejo zdravljena in se spontano razrešijo. Hude oblike bolezni ponavadi zahtevajo sprejem v bolnišnico. Učinkovitih protivirusnih zdravil ni. Zdravljenje hujših primerov poteka z zdravili, ki lajšajo simptome bolezni, in z dajanjem zdravil, ki podprejo obolele organske sisteme.
