Upokojeni diplomat in kolumnist Mirko Cigler, ki za Dnevnik komentira zunanjepolitične teme, ugotavlja, da sta si obe pismi po vsebini diametralno različni, toda v svojem bistvu sporočata isto – da mora vlada zavzeti bolj jasno stališče pred pomembnima sestankoma evropskih voditeljev v Bruslju na evropskem svetu in v Madridu na vrhu Nata. »Problem, ki se sedaj kaže, je, da so vse tri koalicijske stranke na zunanjepolitičnem in varnostnem področju prazne,« meni Cigler.
Prvo srečanje na najvišji evropski ravni bo 23. in 24. junija, vrh Nata pa bo teden dni kasneje. Predsednik vlade Robert Golob je o dilemah v zvezi z vojno v Ukrajini doslej dejal, da bo pred oblikovanjem stališč vlade najprej stekla razprava v državnem zboru, ki da je edini primerni forum za zunanjepolitične teme. Skupna seja odbora za zunanjo politiko in odbora za zadeve EU bo izpeljana jutri, na ministrstvu za zunanje zadeve pa so napovedali razpravo na ravni strateškega sveta. Zunanja ministrica Tanja Fajon glede na izjave zagovarja miroljubno politiko: prizadevati bi si morali za končanje vojne po mirni in diplomatski poti.
Pismi civilne družbe
Na to razsežnost pristopa do vojne v Ukrajini apelira v javnem pismu nekdanji politik Aurelio Juri, podpisala sta ga tudi Milan Kučan in Danilo Türk. V njem obsojajo rusko agresijo, a ugotavljajo, da ni možnosti, da bi lahko ukrajinske sile pregnale agresorja s svojega ozemlja. V dodatnem oboroževanju Ukrajine ne vidijo rešitve, saj se s tem le podaljšuje vojna, vse bolj pa jo čutijo po vsem svetu. »Zato ocenjujemo, da morata Zahod in Slovenija kot njegov del poiskati alternativne pristope k ukrajinski vojni – take, ki bi rusko in ukrajinsko vodstvo pripravili k resnim mirovnim pogovorom,« menijo v prvem pismu. Vlado so zato pozvali, naj sooblikuje za obe vojskujoči se strani primerno ponudbo za mirovna pogajanja. V primeru Rusije predlagajo ustavitev širjenja vojaške zveze Nato. »V Evropi je treba zgraditi novo varnostno arhitekturo, ki jo je širitev zveze Nato na vzhod celine vse bolj načela,« so zapisali v pismu, ki je v slovenski javnosti dvignilo precej prahu.
Na Jurijevo pismo se je s pismom odzval kolumnist in zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič, podpisali so ga Žiga Turk, Samo Bardutzky, Miro Cerar, Rajko Pirnat, Ivan Štuhec ..., pa tudi Gregor Golobič, Branko Soban, Renata Salecl in Pavel Gantar. V njem Robertu Golobu in Tanji Fajon sporočajo, da mora trajen in trden mir v Evropi sloneti na »osnovnih potezah pravičnosti«. Ukrajinci so se odločili za upor premočni sili, zato, poudarjajo, moramo ukrajinski odpor podpreti z vsemi sredstvi, ki so naši državi kot članici svetovne skupnosti držav na razpolago. »Razumna politika do ruske agresije na Ukrajino terja vztrajno prizadevanje za mir, ki pa ga je možno doseči le z lojalno in odločno podporo ukrajinski obrambi,« zapiše Lisjak Gabrijelčič s podporniki. Podpora Ukrajini je pomembna, ker »režim Ruske federacije je že v preteklosti grobo kršil načelo nedotakljivosti državnih meja kot steber evropske in svetovne ureditve po moriji druge svetovne vojne«, trgovanje z ozemljem napadene države v imenu miru pa za naš čas ni sprejemljivo.
Nasilje se ne sme izplačati
Diplomat Mirko Cigler ugotavlja, da obe pismi potrjujeta tezo, da se je Evropa ob vojni v Ukrajini razdelila na dva tabora: mirovnike in pravičnike. Prvi bi mir ne glede na ceno, ki bi jo plačala Ukrajina, drugi si želijo poraza Putina, ki pa bi ga tudi v največji meri plačali Ukrajinci – z življenji. Cigler meni, da v tem trenutku diplomacija ne more razrešiti konflikta ali odločiti vojne; tudi dobri nameni je ne morejo končati. »Dokler je ena ali druga stran prepričana, da lahko z vojaškimi sredstvi doseže politični cilj, vojne ne bo konec. Pika,« je prepričan Cigler. Sam se bolj nagiba k pravičniškim argumentom, te bi po njegovem mnenju morala slovenska politika tudi bolj upoštevati, čeprav domneva, da bi lahko bila uradna slovenska pozicija sinergija stališč obeh pisem. »Smo in moramo biti na poziciji, da Ukrajini pomagamo na vse možne načine, tudi z orožjem,« pravi Cigler. Poleg tega pa opozarja na podrobnost, ki je pomembna tudi z vidika slovenskih interesov. »Lahko smo optimisti in se tolažimo, da Putin za nas ni problem. A Slovenija bo imela velik problem, če zmaga načelo, da je politične probleme mogoče rešiti s silo. To lahko namreč postane atraktivno še za koga drugega. Ključno je, da nasilje ne dobi mednarodne legitimnosti. Iz naše zgodovine in soseščine pa vemo, kaj vse se lahko odpre. Skrbi me, da bi v našo politično zavest prodrla takšna logika,« opozarja Cigler.
