Hrvaški predsednik Zoran Milanović ni uspel ponoviti volilni zmagi prvega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana, ki je politične tekmece na predsedniških volitvah v letih 1992 in 1997 premagal v prvem krogu volitev. Milanoviću so ankete vzporednih volitev kazale zmago v prvem krogu z več kot 50 odstotkov glasov, a je po uradnem preštetju glasov obtičal za korak pod nadpolovično večino. Na volišča je odšlo okoli 46 odstotkov volivcev.
30 odstotnih točk zaostanka Primoraca
Kandidat SDP in vrste manjših strank Milanović je po skoraj vseh preštetih glasovih osvojil 49,20 odstotkov glasov ali nekaj več kot 723.000 glasov, medtem ko je neodvisnega kandidata Dragana Primoraca, ki je imel podporo HDZ in partnerjev, podprlo 19,43 odstotkov volivcev ali skoraj 288.000 volivcev. Kot so napovedovale tudi predvolilne javnomnenjske raziskave, je na tretjem mestu neodvisna saborska poslanka Marija Selak Raspudić (9,21 odstotkov), na četrtem pa poslanka zeleno-levičarske platforme Zmoremo! Ivana Kekin (8,84), ki je bila edina kandidatka levice in je bila zato na levi strani političnega parketa konkurenca Milanoviću.
Med ostalimi štirje kandidati, ki so večinoma izražali stališča skrajne desnice, je največ glasov dobil odvetnik in neodvisni kandidat Tomislav Jonjić (5,01 odstotkov), potem saborski poslanec in kandidat opozicijske stranke Most Miro Bulj (3,79 odstotkov), kandidatka najmlajše parlamentarne stranke Dom in nacionalno zbiranje (Domino) Branka Lozo (2,41 odstotke) ter podjetnik Niko Tokić Kartelo (0,88 odstotkov).
Zakaj tako veliko zaupanje Milanoviču?
Milanović je zmagal v vseh hrvaških županijah, največ glasov je pričakovano dobil v županijah, ki so praviloma naklonjene levici in levi sredini, Istrski in Međimurski - okoli 67 odstotkov, najmanj v Liško-senjski in Splitsko-dalmatinski približno 38 odstotkov, ki veljata za trdnjave HDZ. Potrdil je vlogo velikega favorita za zmago v drugem krogu 12. januarja in novih pet let na Pantovčaku, ker so volivci očitno ocenili, da je treba obdržati politično ravnovesje in preprečiti monopol HDZ na oblasti.
Čeprav Milanović ni zmagal v prvem krogu in je drugi krog nova priložnost za Primorca, predstavlja nedeljska prepričljiva zmaga Milanovića resen udarec za HDZ in premiera Andreja Plenkovića, ki se je osebno prizadeval za Primorčevo kandidaturo in se pojavljal kot osrednja osebnost na vseh večjih Primorčevih predvolilnih shodih. Glede na to, da je Primoracu glasov zaupalo občutno manj volivcev, kot jih javnomnenjske raziskave iz meseca v mesec kažejo vladajoči stranki (med 26 in 30 odstotkov), se je kot slaba izkazala odločitev, da HDZ prvič od osamosvojitev na predsedniških volitvah nima kandidata iz svojega članstva. S svojim nekdanjim članom in ministrom v vladi Iva Sanaderja, Primoracem, ki več kot desetletje ni bil dejaven v politiki, so se približali volivcem politične sredine, kar je odprlo prostor predsedniškim kandidatom z desnice, ki so zbrali več kot 11 odstotkov glasov. Na večji del njih HDZ računa v drugem krogu. Primorac je prepričljivo zmagal le med hrvaškimi izseljenci, a je šlo za nizko udeležbo, ki ni odločilna.
