Ko je Marta Kos pred dnevi postala nova komisarska kandidatka Slovenije, je bilo to eno večjih političnih presenečenj leta. Predvsem zato, ker je bila njena vrnitev videti pravljično. Temeljna podmena te pravljice je bila, da si lahko politični nasprotniki odpuščajo in zakopljejo zamere. Zagotovo držijo besede Kosove, da na zamerah ne moreš graditi politične prihodnosti. A to je tudi spretno komuniciranje prelepe zgodbe, ki sega dlje – v čas pred parlamentarnimi volitvami, ko je Kosova kar sama potrkala na vrata Roberta Goloba in mu ponudila svoje storitve tako na zunanjepolitičnem področju kot pri komuniciranju z javnostjo. Hitro je postala ena glavnih gonilnih sil stranke – v njej je izvajala komunikacijske treninge, dejavnost, s katero se je vedno znova preživljala, ko ni bila v službi države ali v večjih gospodarskih subjektih. Prav tako je bila povišana v podpredsednico stranke. Po volilni zmagi je bila še na volilno nedeljo zakoličena njena politična prihodnost: bolj kot mesto evropske komisarke si je želela mesto zunanje ministrice, vendar je to po koalicijskih pogajanjih pripadlo Tanji Fajon. A obljuba Roberta Goloba je bila takrat dana, se spominjajo naši sogovorniki iz političnih krogov Gibanja Svobode: za Marto bo storil vse.
Čeprav se je morda ta teden sprva zdelo, da sta Robert Golob in Marta Kos zakopala bojno sekiro, pa je njuna medsebojna naklonjenost iz časov boja proti vladi Janeza Janše zdržala zob časa in številne preizkušnje, ki so se jima postavile na poti. Kljub odhodu nekdanje podpredsednice Marte Kos iz stranke nikoli nista postala politična nasprotnika. Potem ko je komunikatorki Kosovi presedla trda znotrajstrankarska logika, ko ji je bila podpora za predsedniško kandidaturo odrečena, ker bi se lahko uvrstila zgolj na drugo mesto, se je političarka, ki se jo je vabilo v politiko vsaj dobro desetletje, in to na različne položaje, spet umaknila v Švico. Tam jo je vedno znova čakala osebna sreča. Njen drugi mož Henri Gétaz je njen občutek poraza po ločitvi z Aaronom Markom, do katere je prišlo tudi zaradi odtujenosti zaradi veleposlaniškega dela, nadomestil z ljubeznijo. Marta Kos se je še enkrat pobrala. To gre pripisati trdoživosti Korošcev pa tudi njene družine Kosovih, v kateri si z bratom Dragom nikoli nista dopustila, da bi ju pogosti politični napadi z desnice odvrnili od njune poti. Sama bi zagotovo k zmožnosti, da se s kolen spet postavi na noge, dodala tudi svoja športna leta plavalke, ko se je priučila discipline, ta pa ji je ne nazadnje v enajstih letih te kariere prinesla več naslovov državne prvakinje.
Obstaja neka tajna zveza
Med njima je obstajala posebna vez, ki jo je mogoče opisati kot politično naklonjenost Marte Kos, Golob pa jo je maral kot nekoga, ki mu je enakovreden. Našla sta se v političnem narcisizmu, vedo povedati politiki iz krogov vladajoče stranke. Kosova, ki se je morala z veleposlaniškega mesta v Nemčiji posloviti v času Janševe vlade, s slednjo ni imela napetega odnosa zgolj zaradi njenega spodkopavanja vladavine prava. Precej jo je prizadel tudi politično zlorabljeni inšpekcijski nadzor zunanjega ministrstva zaradi pritožb ene od zaposlenih na kadrovsko maloštevilnem veleposlaništvu. Čeprav se ji ni očitalo mobinga, izsledki revizorjev pa so tudi benevolentno ponujali pot za izboljšanje razmer na veleposlaništvu, je Kosova povlekla zavoro – odstopila je zaradi nestrinjanj s politiko vlade in različnih pogledov na vodenje veleposlaništva. Kot perfekcionistka in izjemno ambiciozna ženska, ki že pred dobrim desetletjem ni izključevala politične kariere, je naredila dva velika koraka nazaj, verjetno vedoč, da se ji bo ta zapisnik vedno znova očitalo, ter zaradi svojega osebnega prepričanja, da ni storila nič napačnega, ko je od zaposlenih terjala, da je delo opravljeno. Ko nam je takrat s solznim glasom razlagala, čemu odstopa, je iz nje velo veliko razočaranje. Na ministrstvu so tedaj zanikali, da bi motiv za inšpekcijski nadzor predstavljal poskus diskreditacije Kosove. Vendarle je morala Kosova med svojima mandatoma v Bernu in Berlinu nekaj delati pravilno: v Nemčiji so ji podelili naziv veleposlanica leta, predsednik države Frank-Walter Steinmeier pa državno odlikovanje veliki križ za zasluge reda za zasluge Zvezne republike Nemčije.
Ambiciozna, poštena, ciljno naravnana, delavna, morda deloholičarka, prijazna, poznavalka, spretna komunikatorka in občutljiva za človekove pravice. To so opisi, ki se jih o Marti Kos največkrat sliši. Nihče pa ji ne očita nespoštljivosti. In vendar se je morala v nekem trenutku, ko se je je stranka hotela znebiti kot predsedniške kandidatke, zagovarjati, kaj drži v očitkih o njenem do zaposlenih neprijaznem delovanju na veleposlaništvih v Berlinu in Bernu. Prav tako so se zastavljala vprašanja o njenih povezavah z Udbo. Enaki očitki se sedaj ponovno pojavljajo na desničarskih spletnih portalih in poznavalci ne dvomijo, da bodo enaka vprašanja nanjo letela tudi na zaslišanju v evropskem parlamentu. Spet bo vse odvisno od nje same.
Izgubljeni v labirintu stranke
Če je v času njenih veleposlaniških položajev skrbela za krepitev dvostranskih odnosov in dvig ekonomskega sodelovanja, v času na mestu direktorice vladnega urada pa za komuniciranje, k čemur jo je povabil Janez Drnovšek, je njena tokratna misija z vrnitvijo v slovenski politični prostor večplastna. Reševati mora ugled države in poskrbeti za dvig javnomnenjske priljubljenosti Gibanja Svoboda. Njena vrnitev je po ocenah poznavalcev političnega dogajanja prepletena z njenim osebnim zadovoljstvom, da se ji nasmiha visoka politična funkcija, ki bo krona njene razgibane kariere. Predvsem pa s tem, da je Robert Golob moral dvigniti telefonsko slušalko in jo poklicati, da jo potrebuje kot svoje zlato padalo po mesecih tavanja v labirintu evropskih volitev, kjer so se v kadrovskem bazenu sredinske stranke izgubili nesojeni nosilec liste Aleksander Merlo, Urška Klakočar Zupančič in Klemen Grošelj, kot strankarsko-vladni kandidat za evropskega komisarja pa nazadnje še Tomaž Vesel.
Zanimivo sicer je, da se v pridobitev resorja za Vesela po naših informacijah ni vlagalo nobenega posebnega truda. Kosova je še spomladi zavračala vnovične ponudbe za komisarsko mesto Gibanja Svoboda, s politiko je opravila, je zatrjevala v intervjujih. Že tretje leto se je posvečala večji enakopravnosti žensk v slovenskem prostoru in njihovi uravnoteženi zastopanosti v medijih s svojim gibanjem Ona ve. V imenu spolne uravnoteženosti in po pritiskih Ursule von der Leyen se je zdaj Golobu ponudila priložnost, da izpolni svojo obljubo – za Marto vse –, Kosovi pa, da kot premierjeva »superkandidatka« zasede eno najvišjih pozicij v evropski izvršni oblasti.
