Vsi vedo, da je pravi zmagovalec venezuelskih predsedniških volitev 28. julija nekdanji diplomat Edmundo Gonzalez Urrutia, kandidat opozicije, ki pa se je moral od 30. julija skrivati v Venezueli. V soboto so mu oblasti, ki so 3. septembra za njim razpisale tiralico, »v interesu miru« vendarle dovolile, da je v španskem vojaškem letalu odpotoval v Španijo. V nedeljo je tako s soprogo prispel v vojaško letalsko oporišče pri Madridu.
Volitve, polne prevar
Pomembno vlogo pri pogajanjih z Madurovim režimom glede dovoljenja za Gonzalesov let v Španijo je imel nekdanji socialistični premier José Luis Rodríguez Zapatero. Sedanji voditelj socialistov in premier Pedro Sánchez je na sobotnem zborovanju svoje stranke 75-letnega Gonzalesa označil za »junaka, ki ga Španija ne bo zapustila«.
Na volitvah 28. julija je po uradnih rezultatih Nicolas Maduro že tretjič dobil šestletni mandat. Začel naj bi ga 10. januarja. Opozicija in večina demokratičnih držav pa ne priznavajo njegove ponovne izvolitve. Privržencem opozicije je uspelo z volišč pritihotapiti izpiske iz 25.000 volilnih strojev, to je štirih petin vseh, in ti kažejo, da je Gonzales dobil 67 odstotkov ali 7 milijonov glasov, Maduro pa 30 odstotkov ali 3 milijone.
Po podatkih državne volilne komisije, ki »zaradi kriminalnega hekerskega vdora v računalniški sistem« ni objavila zapisnikov z volišč, je Maduro dobil 52 odstotkov glasov. Rezultati so postali dokončni, ko jih je 22. avgusta potrdilo vrhovno sodišče, ki je prav tako podrejeno Madurovemu režimu. Maduro je tako diktator. Sam pa se hvali, da so med protesti v prvi polovici avgusta zaprli 2400 »fašistov in teroristov«. Umrlo je 27 ljudi, večinoma zaradi strelnih ran (leta 2017 prav tako ob zatiranju protestov več kot 200).
Generali branijo Madura
Diplomatski pritisk Maduru naklonjenih levih voditeljev Brazilije, Kolumbije in Mehike, da objavi prave rezultate volitev in najde kompromis z opozicijo, torej ni obrodil sadov. O tem bi bilo treba prepričati ne le 61-letnega Madura, ampak tudi vladajočo elito, zlasti generale, ki so njegova glavna opora. Tako je vsemogočen 61-letni obrambni minister Vladimir Padrino Lopez, ki ima številna podjetja in ogromna posestva v Venezueli in zunaj nje. Njegova velika moč temelji na tem, da v Venezueli – podobno kot na Kubi, v Alžiriji in Sudanu – skorumpirani generali vodijo gospodarstvo. Ti bi tako preveč izgubili, če bi dovolili Madurov padec.
Omenimo še novega notranjega ministra Diosdana Cabella, ki ima tudi 61 let in je prav tako eden najbogatejših in najvplivnejših mož v državi. Obogatel je kot tesni sodelavec Huga Chaveza, ki je vladal v letih 1999–2013, se pravi s korupcijo, tudi kot minister za infrastrukturo, potem kot guverner zvezne države Miranda in minister za javna dela. Tako Padrina kot Cabella ZDA obtožujejo preprodaje droge. Njun hujši zločin pa je, da so zaradi njune odločilne podpore Madurovi tiraniji v zadnjih desetih letih milijoni Venezuelcev trpeli lakoto, petina, to je sedem milijonov, pa se jih je preselila v tujino.
