Medtem ko naj bi se v Mariupolju iz jeklarne Azovstal predajali zdaj menda res še zadnji ukrajinski branilci, pa je ruska ofenziva na najbolj vzhodnem bojišču, to je na območju mest Severodoneck in Lisičansk, vse bolj intenzivna. Gre za še zadnji košček regije Lugansk v rokah Ukrajincev. »Osvoboditev ljudske republike Lugansk je skoraj končana,« trdijo na ruskem obrambnem ministrstvu.
Sicer je bil prvotni namen ruske ofenzive v Donbasu veliko obsežnejši: obkoliti vseh 50.000 ukrajinskih vojakov v Donbasu s prodorom južno od Izuma – precej zahodneje od Severodonecka – do Slavjanska in Kramatorska, za kar pa je ruska vojska prešibka. Tako napreduje le nekaj kilometrov na dan. Ko pa je na primer 12. maja poskušala s hitrim prodorom na nekajkrat manjšem območju, kot je še neosvojeni Donbas, izvesti obkolitev Severodonecka, so ji Ukrajinci uničili okoli 80 tankov in vojaških vozil.
Hrane je dovolj, a cene so previsoke
Bela hiša bo poslala Ukrajincem rakete za uničevanje ladij, da se odpravi ruska pomorska blokada Odese in drugih ukrajinskih pristanišč. Mnogi se sicer bojijo, da bi se z ukrajinskim sistematičnim raketiranjem ruskega črnomorskega ladjevja konflikt še zaostril in razširil.
V Odesi in drugih ukrajinskih pristaniščih stoji 6 milijonov ton pšenice in 15 milijonov ton koruze. Ameriški zunanji minister Antony Blinken je tako obtožil Rusijo, da ima za talce milijone ljudi po svetu. Predstavnik ruske vlade pa je odgovoril, da Rusi »niso nori«, da bi dovolili izvoz hrane, medtem ko so žrtve hudih sankcij. Sicer je Putin omejil tudi ruski izvoz žit, da bi doma znižal cene hrane in preprečil nemire. Rusija je sicer največji izvoznik pšenice.
Zaradi premajhne ponudbe na svetovnem trgu je cena hrane postala previsoka za revne Afričane in Azijce. V podsaharski Afriki je zato po Oxfamu brez hrane že 27 milijonov ljudi, junija jih bo 38 milijonov. »Zaenkrat ne gre za to, da bi človeštvo pridelalo premalo hrane. Pridelamo še vedno veliko več, kot potrebujemo,« pravi Jean-Francois Riffaud iz Action contre la faim, francoske organizacije za boj proti lakoti v svetu.
Bodo odločitev Indije posnemale druge države?
V letu in pol se je v Evropi cena tona pšenice, tudi zaradi hude vročine in suše po svetu, povečala s 188 evrov na 438 evrov. Ta rekordno visoka cena je neposredno predvsem posledica odločitve Indije, največjega proizvajalca in tudi največjega porabnika pšenice, da prepove njen izvoz. »Glavni cilj je, da zagotovimo hrano našim državljanom in da ohranimo nadzor nad cenami,« je dejal predstavnik indijskega ministrstva za trgovino. Vlada se je odpovedala dobremu zaslužku s prodajo v tujino, ker se je ustrašila, da bi zaradi slabe letine pomanjkanje sprožilo nemire. Pred tem je Indija na leto pridelala 110 milijonov ton pšenice, izvozila pa 8 milijonov ton.
Pravzaprav ni tako zelo pomembna za svetovni trg, a njeno odločitev bi lahko posnemale druge države. »V Evropski uniji je Madžarska že nakazala, da bi lahko to storila,« pravi francoski ekonomist Thierry Pouch. »O tem razmišljata Češka in Slovaška. Argentina pa je uvedla izvozne carine.« Visoke cene hrane, ki bi jih lahko še dodatno povečal protekcionizem, bi lahko destabilizirale številne afriške in azijske države. Leta 2011 je ravno rast cen hrane povzročila arabsko pomlad.
