Dan D so nemški liberalci poimenovali operacijo, v kateri so hoteli izstopiti iz vladne koalicije in krivdo za to pripisati nepopustljivosti nemškega kanclerja iz socialdemokratskih vrst. Precej neposrečeno, ne le glede na to, da so zavezniki tako poimenovali dan, ko so zavezniške sile pristale na tleh Normandije, da bi pregnale sile nemškega tretjega rajha iz Francije, temveč tudi zato, ker se jim je njihova domnevna osvoboditev izpod jarma vladne koalicije, v kateri so skupaj s socialdemokrati in zelenimi nemško državo vodili od decembra 2012, pošteno sfižila. Ko je Olaf Scholz tisto sredo v začetku novembra v poznem večeru vrgel iz vlade svojega finančnega ministra in šefa koalicijske liberalne stranke FDP, je namreč le prehitel namere njenega vodstva; ministri te stranke so načrtovali, da bodo odstopili le kak dan zatem oziroma ravno takrat, ko bi se kancler mudil na evropskem vrhu v Budimpešti. Liberalci so izstop iz v javnosti nepriljubljene koalicije – na koncu jo je po javnomnenjskih raziskavah podpirala manj kot tretjina volilcev – skrbno načrtovali že več tednov prej in računali na to, da jim bo uspelo črnega Petra za propad koalicije podtakniti socialdemokratom. S tem naj bi si izboljšali start v nove, tokrat predčasne volitve in si zagotovili obstoj v parlamentu. FDP je namreč po javnomnenjskih raziskavah kar nekajkrat manjkalo dovolj podpore volilcev za 5 odstotkov glasov, ki bi jim zagotovili mesto v zveznih poslanskih klopeh.
Liberalni torpedo razstrelil koalicijo
Kot kažejo dokumenti, ki so na voljo nemškemu tedniku Die Zeit in dnevniku Süddeutsche Zeitung, je vodstvo liberalne stranke izstop iz koalicije pripravljalo že od septembra in se pri tem odločalo med več scenariji, med drugim o tem, da bi finančni minister in šef stranke koalicijskima partnerjema predstavil gospodarski program, ki ga nobeden od njiju ne bi mogel sprejeti in bi ga oba razumela kot provokacijo. Vrh liberalne stranke je gospodarski pozicijski papir poimenoval Torpedo. Lindner ga je po večmesečnih pregovarjanjih o tem, kako sestaviti proračun za prihodnje leto, v začetku novembra pod nos pomolil obema partnerjema v vladi. Zavedajoč se, da zeleni ne bodo mogli pristati na velike reze v okoljski politiki in socialdemokrati ne v socialni.
Lindner je sicer svoj izstop iz koalicije utemeljil s tem, da je kancler Olaf Scholz od njega zahteval, da se odpove dolžniški zavori, s čimer bi po njegovem mnenju prelomil zaprisego, ki jo je dal, ko je sprejel mesto ministra za finance. Toda ustava za posebne primere, tako tudi za sedanji čas, ko še vedno poteka vojna v Ukrajini, ki zahteva precejšnjo pomoč Nemčije, in v časih, ko nemška gospodarska mašina kašlja, predvideva izjeme. Že to dejstvo je Lindnerjeve trditve postavilo na precej trhle noge. Odkritja novinarjev obeh omenjenih časnikov pa so ovrgla vse njegove argumente, tudi očitke o preračunljivosti kanclerja ob razpadu koalicije, in bodo v prihajajočem predvolilnem boju škodovala ne le njemu osebno, temveč tudi stranki v celoti.
Zadnje javnomnenjske raziskave to potrjujejo. FDP bi, če bi Nemci svoj parlament volili včerajšnjo nedeljo, volilo le 4 odstotke volilcev, odstotno točko manj, kot potrebujejo za vstop v parlament, in več kot 7 odstotnih točk manj, kolikor jih je liberalce volilo na volitvah leta 2021. Kljub temu Christian Lindner napoveduje, da bodo na naslednjih volitvah, ki bodo predvidoma konec februarja prihodnje leto, dosegli najmanj 10 odstotkov volilnih glasov, kot tudi, da bodo del nove vladne koalicije, tokrat v španoviji s krščansko-demokratsko unijo, ki ji javnomnenjski raziskovalci napovedujejo 32 odstotkov glasov. A tudi če se Lindnerjeve nadvse optimistične napovedi glede volilnega izida uresničijo, kar je le malo verjetno, oba skupaj še vedno nimata večine poslanskih glasov.
