Enainpetdeset dni po parlamentarnih volitvah še vedno ni jasno, kakšna bo nova francoska vlada, prav tako se ne ve, kdo bi bil lahko njen mandatar. Te dni je jasno postalo le to, da to ne bo kandidatka združene levice kot relativne zmagovalke volitev, Lucie Castets. Možnost leve vlade je z argumentom, da ji bodo vse druge politične skupine v skupščini takoj izrekle nezaupnico, zavrnil predsednik Emmanuel Macron, potem ko je v ponedeljek zvečer končal prvi krog posvetovanj z voditelji parlamentarnih strank in poslanskih skupin. Samo on kot predsednik države pa lahko imenuje mandatarja. Pri tem mu ni treba upoštevati izidov volitev. Prav tako ni časovnega roka, torej bi sedanja vlada v odstopu, ki je poraženka volitev, lahko opravljala tekoče posle v nedogled, a bi to postavilo pod vprašaj demokracijo. Pričakovati pa je množične proteste, če bo Macron še naprej odlašal z imenovanjem premierja, saj mu – ne le na levici – očitajo, da hoče še naprej vladati, kot je v zadnjih sedmih letih in kot da ne bi bil poražen na volitvah v začetku julija.
Novi poziv k odstavitvi Macrona
Združena levica je na teh volitvah pod imenom Nova ljudska fronta (NLF) dobila 193 od 577 poslancev. Vladna sredina se je morala zadovoljiti s 159 poslanci, favorizirana skrajna desnica pa na koncu z le 142. Desnica jih je dobila 56. Ker noben od treh večjih taborov ni pripravljen sodelovati s katerim koli drugim, na obzorju ni niti manjšinske vlade, ki ji ne bi takoj grozila nezaupnica.
Toda v NLF trdijo, da jim kot zmagovalcem volitev z največ poslanci pripada oblast. Zato jih je močno razjezilo Macronovo ponedeljkovo sporočilo za javnost po prvem krogu pogovorov z veljaki strank, da kandidatki levice ne bo podelil mandata. Trdijo, da s tem »ignorira voljo volilcev«. Jean-Luc Melenchon, voditelj Nepokorjene Francije, ki je del leve koalicije, je zato znova pozval k odstavitvi Macrona kot predsednika države, a bo to težko dosegel. Mélenchon je pravzaprav dal vse od sebe, ko je v soboto dal vedeti, da bi se vlada Lucie Castets lahko oblikovala brez ministrov iz njegove radikalno leve NF. Upal je, da bi bila njena vlada tako sprejemljivejša in bi se izognila nezaupnici. A premier v odstopu Gabriel Attal, ki je vodilni politik sredine, voditelji desnice in skrajna desničarka Marine Le Pen so zatem sporočili, da tudi v tem primeru ne morejo dopustiti vlade levice, ker da bo tako ali tako imela Mélenchonov program.
Melenchonova stranka bo zato 7. septembra organizirala množične proteste proti Macronovemu »vetu na izid volitev«. Na levici trdijo, da je velika večina poslancev za njihov program, to je za zvišanje neto minimalne plače s sedanjih 1400 na 1600 evrov, za boljše javne storitve in odpravo Macronove pokojninske reforme.
Desnica se noče prepustiti skrajni desnici
Macron je včeraj tako začel drugi krog posvetovanj o novem mandatarju, a brez skrajne desnice in brez Melenchonove NF. Prav tako so socialisti, komunisti in Zeleni, ki so tudi del leve koalicije, zelo kritični do Macrona in so tudi napovedali bojkot drugega kroga Macronovih posvetov. Prišli bi le, če bi imenoval Lucie Castets za mandatarko.
Tako se zdi, da je propadel Macronov projekt vlade, ki bi vključevala stranke od socialistov (kar bi pomenilo razbitje leve koalicije) do republikancev na desnici. Menda bi nekateri socialisti sicer privolili v takšno vlado, če bi na naslednjih parlamentarnih volitvah veljal proporcionalni volilni sistem, ki bi jim omogočil osamosvojitev od NF. Sicer je za spremembo volilnega sistema v Franciji dovolj navadna večina, ker ne gre za spremembo ustave.
Ker pa bo velika večina poslancev levega zavezništva NLF ostala v strogi opoziciji, nekateri komentatorji pravijo, da bi bila zato možna le desnosredinska manjšinska vlada, ki bi ji skrajna desnica obljubila, da ne bo glasovala za nezaupnico. A za številne iz dosedanje vladne sredine bi bilo to nesprejemljivo.
Macron junija z razpisom predčasnih parlamentarnih volitev tako ni škodil le svojemu taboru, ki ima zdaj sto poslancev manj, ampak tudi državi. Povzročil je razdrobljenost skupščine in negotovost glede prihodnosti. Še vedno ni priznal poraza na parlamentarnih volitvah, ko bi sprejel kohabitacijo in nekomu drugemu zaupal sestavo vlade. Nekomu, ki ni preveč osovražen, tako da vlada ne bi takoj dobila nezaupnice. Hkrati pa bi morala vsaj dva od treh velikih političnih taborov pokazati pripravljenost na sodelovanje.
