Nasrala je bil 32 let obraz Hezbolaha in daleč najvplivnejši libanonski politik brez premierske, ministrske ali predsedniške listnice. V večetnični in večreligijski državi nikoli ni sedel v vladne sobane. Je pa Hezbolah iz politične divjine pripeljal na volilne lističe, z njeno vojaško močjo in vsaj 100.000 oboroženimi borci pa jo je naredil tudi za najmočnejšo politično silo, mimo katere suniti in kristjani niso mogli sprejemati odločitev.
Nasrala je bil zvest zagovornik upora proti Izraelu še iz časov, ko se je gibanje borilo proti dolgoletni izraelski okupaciji Libanona. Po njihovem umiku so se iz milice teritorialne zaščite Libanona delno spremenili v širšo podpornico palestinskih zahtev po končanju okupacije. S politično in finančno podporo iz Irana je Hezbolah postal podaljšana roka iranskega režima ob Sredozemskem morju in je preko Asadove Sirije zaokrožala takoimenovani šiitski polmesec na Bližnjem vzhodu.
Vpliv onstran libanonskih meja je Nasrala kot tretji generalni sekretar organizacije pridobil v drugi vojni Hezbolaha z Izraelom leta 2006. Takrat je 34 dni kljuboval izraelskim napadom na Libanon in tudi kopenskemu vdoru izraelske vojske na jug države. A pridobljeno avreolo upornika je karizmatični voditelj Hezbolaha pri mnogih Libanoncih izgubil v treh ključnih dogodkih zadnjih dvajsetih let.
Leto dni pred vojno z Izraelom je pod avtomobilom nekdanjega priljubljenega premierja Rafika Haririja razneslo eksploziv. Atentat iz leta 2005 na edinega politika, ki bi lahko ogrozil položaj Hezbolaha, je bil razrešen šele poldrugo desetletje pozneje. Mednarodni tribunal je takrat Salima Ajaša, pripadnika Hezbolahove enote za uboje, v odsotnosti spoznal za krivega atentata na Haririja. Še danes ga iščejo z 10 milijonov dolarjev vredno tiralico.
Druga točka libanonskega, delno pa tudi vsearabskega razhajanja s šiitsko milico sodi v čas sirske državljanske vojne, ko se je libanonski Hezbolah začel boriti na sirskih tleh in ščititi režim Bašarja Al Asada pred padcem. Takrat je Hezbolah izgubil kar velik del svojega nacionalnega in uporniškega imidža, pridobil pa je etiketo politične milice, ki poskuša Asada na oblasti obdržati zato, da ne bi bil ogrožen šiitski polmesec in bi zanje ostale odprte oskrbovalne poti iz Irana.
Kot tretje, pa je Hezbolah vez z ljudmi izgubil še ob protivladnim protestih leta 2019, ko so množice Libanoncev protestirale zaradi gospodarskega razsula v državi in zahtevali korenite reforme. Takrat je šiitsko gibanje stopilo na stran vladajočih elit in se zavzelo za ohranitev političnega statusa qou v državi, kar jim je še najbolj ustrezalo. Njihovi pripadniki so se takrat na ulicah tudi spopadli s protivladnimi protestniki, ki so jih ozmerjali za teroriste.
Po atentatu na Nasralo je regija sedaj izgubila enega izmed večjih igralcev, ki je igral svojo igro, a nikoli v nesoglasju z Iranom. Izrael je tudi po uboju Hasana Nasrale jasno nakazal, da vojne v Libanonu še ne bo zaključil. Za premierja Netanjahuja pride v poštev le popolna zmaga. Poskus ZDA, Velike Britanije in EU za 21-dnevno prekinitev ognja, ko bi pritisnile za dokončno sklenitev premierja v Gazi in tako Hezbolahu odvzele razlog za nadaljevanje obstreljevanj Izraela, je bil od vsega začetka obsojen na propad. Izrael gre na zmago. Kar koli to že je. A vse bolj jasno je, da bo zgolj Netanjahu s svojim ministrskim kabinetom slednjič odločil, kdaj bo napadov dovolj.
Hezbolah sedaj po smrti Nasrale čaka reorganizacija. Vsaj na papirju bi moral vodenje organizacije prevzeti Nasralin namestnik, 71-letni Naim Kasim, eden izmed glavnih ideologov gibanja in njegovih prvih članov. Gibanje se bo tako kadrovsko kot politično moralo odločiti, kako naprej. Pod takšnim pritiskom, kot je ta čas, še ni bilo vse od svojega obstoja.
Ključno je tudi, kaj bo storil Iran, tudi ta je bil namreč minuli petek napaden posredno in neposredno. Da ne bo pustil Hebzolaha na cedilu, so v Teheranu zagotavljali še preden so izraelske rakete minuli petek obglavile Nasralo, ki je takrat očitno ravno sestankoval z iranskim generalom in namestnikom poveljnika Revolucionarnih gard Abasom Nilforušanom. Petkov uboj še enega visokega iranskega generala je tako po aprilski izraelski izvensodni likvidaciji iranskega brigadirnega generala Mohameda Reze Zahedija na konzulatu v Damasku že drugi velik napad na Iran. Tamkajšnji predsednik Masud Pezeškijan je že prepričan, da bo smrt Nasrale »le še okrepila upor«. Po smrti Nasrale Bližnji vzhod in svet nista nič bolj varna, kot to poskušajo prikazati izraelski generali. Vojna v Libanonu, prelivajoč se na regijo, utegne postati še bolj surova.
