Tudi zagovorniki gradnje drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško (JEK 2) kot primer slabe prakse pogosto izpostavljajo Nemčijo, ki se je povsem odpovedala rabi jedrske energije. V svojih kritikah se med drugim opirajo na znanstveni članek norveškega profesorja Jana Emblemsvåga, ki je iskal odgovor na vprašanje, kakšen bi bil nemški energetski prehod, če država ne bi opustila jedrske energije, temveč bi vanjo dodatno vlagala.
Profesor na Norveški univerzi za znanost in tehnologijo je izračunal, da je nemški energetski prehod med letoma 2002 in 2022 stal vrtoglavih 697 milijard evrov. Okoljski učinki projekta pa so bili ob tem nezadostni. Izpusti podnebnih plinov so se znižali le za četrtino. Iz Emblemsvågovega prispevka, objavljenega v strokovni publikaciji International Journal of Sustainable Energy, še izhaja sklep, da bi bili rezultati razogljičenja nemške elektroenergetike bistveno boljši, če bi obdržali obstoječe jedrske elektrarne, jih prenovili in jim podaljšali življenjsko dobo: izpusti v elektroenergetiki bi bili za 73 odstotkov nižji, kot so bili v letu 2022.
Znanstveniki iz ugledne nemške raziskovalne organizacije Fraunhofer-Gesellschaft so preverili, kako je Norvežan prišel do svojega sklepa. Njihova kritika je ostra in neposredna. »Osnovni izračun temelji na temeljni metodološki napaki. Opravljena analiza je znanstveno nevzdržna,« so Barbara Breitschopf, Hans-Martin Henning, Benjamin Pfluger, Mario Ragwitz in Martin Wietschel zapisali v javnem odzivu.
Koliko študenta stane nakup avtomobila?
Kaj naj bi Emblemsvåg izračunal napačno? Norvežanova analiza temelji na denarnem toku in obravnava izdatke za investicije, obratovanje in vzdrževanje na novo nameščenih sončnih in vetrnih elektrarn v obdobju 2002–2022. K tem stroškom je prištel tudi subvencije, ki so jih v istem obdobju prejeli sistemski operaterji. Zakaj je to seštevanje napačno, so kritiki ponazorili s preprostim primerom: študent si kupi avto in zanj najame bančno posojilo. Mesečni obrok znaša 300 evrov. Starši finančno podpirajo študenta in mu za nakup avta mesečno nakažejo 200 evrov. »Po Emblemsvågovi logiki nakup avta mesečno stane 500 evrov,« so zapisali.
»Dvojno štetje« bistveno vpliva na temeljno izjavo Norvežana, da bi Nemčija prihranila približno 600 milijard evrov, če bi podaljšala življenjsko dobo jedrskih elektrarn in ne bi spodbujala širitve obnovljivih virov energije. Če dvojnega štetja ne bi bilo in bi avtor upošteval le izdatke za naložbe, delovanje in vzdrževanje novih vetrnih in sončnih elektrarn, bi stroški energetskega prehoda znašali 387 milijard evrov. Teoretični stroški nadaljnjega obratovanja jedrskih elektrarn in gradnje dodatnih reaktorjev pa bi dosegli 364 milijard evrov. Zneska nenadoma nista več tako zelo narazen.
V Norvežanovem članku so bili avtorji pozorni tudi na morebitne napake v uporabljenih podatkih. Naložbe v vetrno energijo leta 2002 so se jim zdele vsaj za štirikrat precenjene. Emblemsvåg se je odzval na kritiko in priznal, da »vedno obstaja določeno tveganje dvojnega štetja«, ter poudaril, da je hotel izračunati »skupne stroške za Nemčijo«. Vztraja pri svoji izjavi, da bi Nemčijo doleteli zelo nizki enkratni stroški gradnje dodatnih jedrskih elektrarn, če se upošteva ogromno zmanjšanje količine izpustov.
Z obnovljivimi viri pokrivajo že 58 odstotkov domače porabe
Leta 2001 je Nemčija proizvedla dve tretjini elektrike s termoelektrarnami na premog in plinskimi elektrarnami, tretjino z 19 jedrskimi elektrarnami in le nekaj odstotkov z obnovljivimi viri. Postopno opuščanje jedrske energije je leta 2002 uzakonila zvezna vlada Gerharda Schröderja. Aprila lani so iz omrežja odklopili še zadnjo jedrsko elektrarno. Nemški energetski prehod je s tem najbolj ambiciozen energetski načrt na svetu. V prvi polovici leta 2024 je Nemčija po navedbah Centra za raziskave sončne energije in vodika (ZSW) z obnovljivimi viri energije pokrila okoli 58 odstotkov bruto domače porabe električne energije.
»Imeli so stabilne, zanesljive elektrarne, ki so proizvajale elektriko po nizki ceni, a so jih zaprli. S tem so dvignili ceno električne energije ne le v Nemčiji, temveč po vsej Evropi,« je razložil Andrej Gubina, profesor ljubljanske fakultete za elektrotehniko. »V vmesnem času so se, dokler ne bi zgradili dovolj obnovljivih virov, oprli na plin, ki pa je vprašljiv zaradi geopolitičnih razlogov.« Po njegovem prepričanju nemški energetski prehod, ki je vključeval predčasno zapiranje delujočih jedrskih elektrarn, ni smer, ki bi jo v katerem koli strateškem dokumentu zasledovali v Sloveniji.
