Francoski predsednik Emmanuel Macron je za novega premierja imenoval 73-letnega Françoisa Bayrouja, profesorja primerjalne književnosti in sredinskega politika, ki je v letih 2002-2012 trikrat kandidiral na predsedniških volitvah in se uvrstil na četrto, tretje in peto mesto. Macron se je za tega svojega pomembnega političnega zaveznika, ki se je leta 2017 njemu v prid odpovedal kandidiranju za predsednika, odločil po tem, ko se je z njim skoraj ves petkov dopoldan pogovarjal in prepiral. Še dobro uro pred njegovim dokončnim imenovanjem opoldne je dnevnik Le Monde objavil novico z naslovom: »Bayrou ne bo premier.« Tedaj je Macron hotel imenovati nekoga drugega iz Bayroujeve stranke. A samozavestni Bayrou, ki ima poleg sebe samo še zmernega socialista Bernarda Cazeneuva za primernega za vodenje vlade, je tedaj zagrozil, da njegova sredinska stranka Modem, ki ima 33 poslancev, ne bo podpirala vlade, če on ne bo premier.
Karizmatični in vedno odločni Bayrou s svojimi jasnimi demokratičnimi prepričanji je primeren za premierja tudi zato, ker lahko nagovarja tako desnico kot levico. Predvsem bi lahko veliko bolj uspešno kot prejšnji premier Michel Barnier iskal podporo pri 66 socialističnih poslancih. Macron pa je šele zdaj imenoval Bayrouja in ne že prej, ker noče biti v senci premierja. Bayrou je namreč, menda bolj kot Barnier, sposoben politik in velika osebnost. Sprejemati zna modre odločitve in potem za njimi stati. Ena takšnih je bila februarja 2017, ko je odločilno podprl Macrona in mu s tem omogočil zmago na spomladanskih predsedniških volitvah.
Verjetno bo Bayrou še bolj kot Barnier prevzel vajeti oblasti v svoje roke. Francijo bo še bolj kot v zadnjih treh mesecih vodil premier in ne predsednik. Vse do Barnierja je državo dejansko usmerjal Macron, a po porazu njegovega sredinskega tabora na predčasnih parlamentarnih volitvah sredi leta je premier postal glavni odločevalec o tem, kam pluje francoska država. Le v zunanji in obrambni politiki Macron ohranja svoj vpliv.
Bayrou bi lahko zdržal dlje kot Barnier, ker so se pred nekaj dnevi parlamentarne stranke brez skrajne desnice Marine Le Pen in radikalne levice Jena-Luca Mélenchona dogovorile, da ne bodo glasovale za nezaupnico novi vladi, kakršnakoli že ta bo, in da nova vlada ne bo s pomočjo ustavnega člena 49.3 sprejemala odločitve mimo Skupščine. To je zelo pomembno, saj je pri sedanji razbitosti skupščine na levico, desno sredino in skrajno desnico, ki je v Franciji nekaj povsem novega v zadnjih 65 letih, nemogoče sestaviti vlado, ki ji ne bi grozila nezaupnica.
Večji del strank je bil za omenjeni dogovor, ker noče z novim padcem vlade še bolj destabilizirati sedanje politične situacije v Francije, ki jo bremeni tudi velikanski proračunski primanjkljaj. Zaostrovanje politične krize bi namreč vodilo do odstopa predsednika Macrona in predčasnih predsedniških volitev, na katerih bi se v drugem krogu v boju za vodenje Francije lahko pomerila Mélenchon in Le Penova, dva nevarna populista. Skratka, večji del strank ima raje za predsednika Macrona kot takšno tveganje. Socialisti tako zdaj ne nameravajo podpreti napovedane nezaupnice Mélenchonove Nepokorjene Francije proti Bayrouju.
Torej bi Bayroujeva vlada lahko obstala dlje časa kot vlada Michela Bernierja, ki je naredil napako, ker se je oprl na populistično in zato nezanesljivo skrajno desnico Le Penove. Ta zaradi glasovanja za nezaupnico 4. decembra ni več stranka, na kateri bi lahko temeljila vlada. Tako se z Bayroujem, ki išče oporo pri socialistih, vlada morda pomika proti levi sredini.
