‘Mati bi me pogledala in rekla: Kamala, morda boš mnoge stvari naredila prva, a glej, da jih ne boš tudi zadnja.« Ta nasvet, da je utiranje poti pomembno, prav tako pa način, zato, da skozi odprta vrata lahko sledijo še drugi, si je 49. podpredsednica Združenih držav Kamala Harris izbrala za moto, ki ga je dala zapisati v uradno biografijo na spletni strani Bele hiše. »Skozi vso kariero je bila pionirka,« so zapisali zraven. Čeprav so ti življenjepisi vedno pristranski in kemično očiščeni vsakega madeža, je v pionirski trditvi veliko resnice. Ne gre samo za tisto zdaj najbolj očitno, da lahko z zmago 5. novembra postane prva ženska na čelu Združenih držav v zgodovini in še prva temnopolta predsednica ter prva predsednica azijskih korenin. Že prej je zbrala kar nekaj odmevnih prvencev. Bila je prva podpredsednica ZDA in tudi prva temnopolta oseba na tem položaju (prvi nebelec je bil pred skoraj sto leti Charles Curtis s staroselskimi predniki). Mejnike je premikala s položaji okrožne tožilke v San Franciscu in generalne tožilke Kalifornije. Rekord je postavila v senatu. Kot podpredsednica je od januarja 2021 oddala največ odločilnih glasov v zgodovini (kadar je rezultat 50:50, odločilni glas odda podpredsednik države, ki je tudi predsednik senata). In v politični geografiji: v 200-letni zgodovini demokratske stranke je postala njena prva predsedniška kandidatka z ameriškega zahoda. »Volitve, ki so me ponesle na ta mesta, niso bile lahke. Podcenjevali so nas na praktično vsakem koraku. A nikoli se nismo predali,« je rekla v četrtek, ko je sprejela predsedniško nominacijo stranke.

Niso pa vsega krive volitve. Očitno je Harrisova rojena pod srečno politično zvezdo. Joe Biden jo je leta 2020 izbral za svojo podpredsedniško kandidatko potem, ko je kljub zajetnemu političnemu kapitalu, ki ga je prinesla s seboj kot senatorka, pogorela na strankarskih volitvah za predsedniško nominacijo. Še bolj odmevno pa ji je letos v naročje padla predsedniška kandidatura, ko se je Bidnova po slabem nastopu na soočenju z Donaldom Trumpom v enem mesecu sesula v prah pod pritiskom demokratskih veljakov. Harrisova je bila kot podpredsednica najbolj logična izbira za naslednico.

Ker je predsedniška kandidatka postala v nenavadnih okoliščinah, ni šla skozi preizkušnjo strankarskih volitev, na katerih bi sebe in svojo politiko predstavila javnosti ter se postavila na preizkušnjo in radar volilcev. Zato je o njenih stališčih in programu veliko neznank.

Pozen prihod na radar volilcev

V prvih tednih se to za demokrate kaže kot dobra poteza. Zaskrbljenost in apatičnost sta zamenjala energija in prepričanje, da je zmaga 5. novembra spet na dosegu roke. Harrisova bo oktobra napolnila 60 let, pa njeno kandidaturo veselo razglašajo za dobrodošel generacijski preskok v mladost. Seveda, Biden je star 81 let, Trump pa 78. Vendar je občutje v stranki eno, še neodločeni volilci, ki jih je treba prepričati, pa nekaj drugega. Kamalo Harris zdaj, po koncu strankinega šova v Chicagu, čaka predstavljanje in nagovarjanje javnosti, saj si morajo mnogi o njej šele izdelati pravo mnenje. Morda ne velja več sto let stara ocena Johna Garnerja, da podpredsedniška funkcija ni vredna kaj več od vedra toplih pljunkov, a podpredsednik je še vedno v globoki senci predsednika. S Harrisovo ni bilo nič drugače, četudi se je ukvarjala s problematiko nezakonitega priseljevanja (zaradi česar je zdaj najbolj tarča republikancev) in bila pogosto prisotna na mednarodnem odru, denimo kot vodja delegacije na lanskem podnebnem vrhu in letošnjem o miru v Ukrajini. In zlasti: ker je predsedniška kandidatka postala v nenavadnih okoliščinah, ni šla skozi preizkušnjo strankarskih volitev, na katerih bi sebe in svojo politiko predstavila javnosti ter se postavila na preizkušnjo in radar volilcev.

Zato je o njenih stališčih in programu veliko neznank. Šele pred enim tednom je denimo predstavila okvirni ekonomski program, ki vsebuje velike spodbude stanovanjski gradnji in pomoč kupcem prvega doma, obljubo, da ne bo višala davkov srednjemu razredu, davčne olajšave za starše ter boj s korporacijami za cenejša zdravila in potrebščine. Precej tipično demokratsko. Je glasna zagovornica pravice do splava (tudi komaj presenetljivo) in to vprašanje bo glasno izpostavljala, ker so demokrati predlani zabeležili velike uspehe na kongresnih volitvah na račun tega, da je vrhovno sodišče razveljavilo ustavno pravico do splava z glasovi sodnikov, ki jih je imenoval Trump. Njeno stališče do Ukrajine, denimo, ostaja precejšnja neznanka, četudi pravi, da ji bo stala od strani. Glede Gaze ponavlja Bidnova stališča. Republikanci in novinarji so kritični, ker nima nobene tiskovne konference, kjer bi izvedeli kaj več.

Kolebanje okoli smrtne kazni

Kamala Devi Harris se je rodila v Oaklandu v Kaliforniji materi, ki se je priselila iz Indije, in očetu, ki je prišel z Jamajke. Trump ji očita, da se je imela dolgo časa za Indijko in da je šele nedavno »postala temnopolta«, ker je to politično koristno. Sama je že pred časom v knjigi zapisala, da se ima za Američanko in da z identiteto nima težav. Zelo blizu sta si s sestro Mayo, ki naj bi imela veliko političnega vpliva. Po ločitvi staršev sta nekaj časa z mamo, ki je biologinja, živeli v Kanadi, ker je tam dobila zaposlitev.

Študirala je na washingtonski Univerzi Howard, ki jo tradicionalno obiskujejo temnopolti študenti, in se urila za bodočo kariero tudi z vodenjem debatnega krožka. Toda njena kariera dolgo ni bila politična, saj je 27 let preživela v tožilskih vodah. Iz tega časa izhajajo tudi nekatere njene poteze, ki so zdaj spet odmevne, morda najbolj primer policista​ Isaaca Espinoze, leta 2004 ubitega v San Franciscu. Harrisova, ki je takrat ravno postala okrožna tožilka, za storilca ni hotela zahtevati smrtne kazni, ker se je proti njej izrekla v kampanji (položaj je voljen). S tem se je za vedno zamerila policijskemu sindikatu. Še bolj ta primer bode v oči, ker je kasneje kot generalna tožilka Kalifornije spodbijala odločitev sodnika, da je smrtna kazen v tej zvezni državi neustavna, kar je ustvarilo vtis, da se ravna po političnem vetru. Imela pa je še vrsto težkih in odmevnih primerov, od pregona kartelov in spolnega nasilja do pregona staršev, ki niso zagotovili, da so otroci v šoli. Tožilsko kariero je končala leta 2016, ko je uspešno kandidirala za zvezni senat, tam pa je padla v oči z zelo intenzivnimi nastopi med več zaslišanji, tudi med zaslišanjem kandidata za vrhovnega sodnika Bretta Kavanaugha.

Poročena je z Dougom Emhoffom, ki je judovskega rodu. Je mačeha njegovima otrokoma iz prvega zakona, zelo dobro se razume tudi z njegovo prvo ženo, s katero sta skupaj celo hodili navijat na tekme otrok. Tudi Emhoff je zdaj pred možnostjo, da se zapiše v zgodovino kot pionir. Postane lahko prvi v zgodovini Amerike s položajem prvega gospoda. In če kaj šteje nasvet matere Kamale Harris, ne tudi zadnji. 

 
Priporočamo