Starši 6. januarja 1956 v Londonu rojenega Justina Portala Welbyja so se ločili, ko je imel komaj tri leta. Gavin Welby, ki naj bi bil njegov oče, in njegova mati Jane Welby (rojena Portal) sta bila oba alkoholika, zaradi česar je bilo njegovo otroštvo težko. Do poroke z Gavinom Welbyjem leta 1955 je Jane Portal delala kot osebna tajnica ministrskega predsednika Winstona Churchilla na Downing Streetu 10. Aprila 2016 je Justin Welby razkril, da je test DNK potrdil, da Gavin Welby ni bil njegov biološki oče. To je bil Anthony Montague Browne, zadnji Churchillov zasebni tajnik. Njegova mati je očitno ohranila »tesne stike« z Downing Streetom tudi po poroki.

Študij zgodovine, prava in teologije

Justin Welby je študiral na kolidžih Eton in Trinity na Univerzi v Cambridgeu. Leta 1978 je diplomiral in magistriral iz zgodovine in prava. Zato je toliko bolj nenavadno, da se je še istega leta zaposlil v prvi od treh naftnih družb, v katerih je bil finančni direktor, najprej pri francoski korporaciji Elf Aquitaine v Parizu, pri komaj dvaindvajsetih letih. Zveze in poznanstva? Zelo verjetno. Leta 1983 je presedlal v britansko podružnico Elfa, kjer je delal samo eno leto. Od leta 1984 do 1989 je bil finančni direktor korporacije Enterprise Oil. Zelo visoko bi se lahko povzpel kot korporacijski jezdec, a so ga že v Parizu začele zanimati cerkvene zadeve. Postal je član sveta pariške anglikanske cerkve svetega Mihaela, po vrnitvi v London pa posvetni vodja cerkve Svete trojice v vplivni anglikanski župniji Brompton.

Leta 1989 je zapustil pohlepni korporacijski svet in se še vedno mlad, pri 33 letih, odločil za semenišče. V treh letih je končal študij teologije na kolidžu St. John v Durhamu. Med študijem je kazal posebno zanimanje za bančno in poslovno etiko ter reševanje sporov in poravnave. Njegova diplomska naloga je postala podlaga za krajšo knjigo z naslovom Lahko podjetja grešijo?. V anglikanski cerkvi je začel službovati v škofiji Coventry, kjer so ga leta 1992 posvetili v diakona in leta 1993 v duhovnika. Hitro je napredoval predvsem zaradi svoje priljubljenosti in oživljanja obiska v cerkvah, v katerih je služboval. V cerkvi svetega Jakoba v Southamu in cerkvi svetega Mihaela je bil rektor skupno sedem let (1995–2002). Potem je pet let (2002–2007) služboval kot kanonik in dve leti (2005–2007) kot namestnik dekana v katedrali v Coventryju ter sodirektor njenega mednarodnega centra za spravo. Na tem položaju je sodeloval z anglikanskimi misijami pri reševanju sporov po svetu, posebno v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Pogosto je bil izpostavljen grožnji nasilja. Leta 2005 je odmevno pomagal pri miroljubnem reševanju spora med naftno družbo Shell in nigerijskim ljudstvom Ogoni, ki je korporacijo obtožilo, da je onesnažila podzemno vodo in se povezala z nigerijsko vojsko, da bi nasilno zadušila proteste. Welby se je pogosto srečeval tudi z izraelskimi in palestinskimi voditelji ter igral ključno vlogo pri vnovičnem odprtju anglikanske cerkve v Bagdadu v Iraku.

Meteorski vzpon na cerkveni vrh

Leta 2006 je postal glavni duhovnik v cerkvi Svete trojice, največji anglikanski cerkvi v Coventryju, samo leto kasneje pa dekan liverpoolske katedrale, ki je največja v Angliji. V tej vlogi je opazno povečal pomoč revnim in azilantom. Hkrati je še naprej posredoval pri reševanju sporov na tujem ter vse več pisal o etičnih in finančnih zadevah. Leta 2011 je postal škof v Durhamu, kjer je študiral teologijo. Leta 2012 je bil član parlamentarne komisije za bančne standarde, ki so jo ustanovili, da bi preiskali velik bančni škandal, ko so vodilne britanske banke manipulirale z glavnim merilom za obrestne mere po vsem svetu. Istega leta so ga izvolili na vodilni duhovniški položaj anglikanske cerkve, za canterburyjskega nadškofa. Nasledil je Rowana Williamsa, ki ni bil kos vse večjemu razhajanju med teološkimi liberalci in tradicionalisti v anglikanski cerkvi. Tradicionalisti, zlasti v Afriki, Latinski Ameriki in Aziji, so vse bolj ogorčeno zavračali pozive teoloških liberalcev k posvečevanju žensk in odkrito homoseksualnih škofov ter k priznanju porok istospolnih parov. Welbyjev meteorski vzpon na vrh anglikanske cerkve je prinesel upanje, da bo dosegel spravo med tradicionalisti in liberalci. Branil je pravice homoseksualcev, potrdil pa nasprotovanje anglikanske cerkve istospolnim porokam. V začetku leta 2013 so ga ceremonialno potrdili za nadškofa. V zgodovino se je vpisal kot prvi med 105 canterburyjskimi nadškofi, ki ga je ustoličila duhovnica. Ženska.

Srečno poročen, nesrečno izgubil enega od šestih otrok

Že dolgo je srečno poročen s Caroline Welby (rojeno Eaton), s katero sta imela šest otrok, preden se je odločil, da obrne hrbet korporacijam in sprejme boga, ki ga je, kot je dejal v preteklosti, vedno klical. Spoznala sta se na univerzi v Cambridgeu. Njuni otroci, tri hčerke in dva sinova, so stari od 17 do 28 let. Ključna za veliko karierno spremembo je bila smrt hčerke Johanne leta 1983 v prometni nesreči v Franciji. »To je bil za naju s Caroline zelo temačen čas, vendar naju je na neki čuden način pripeljal bliže bogu,« je dejal pred leti. Nadškof je na vseh področjih izjemno angažiran in javno izraža mnenje o vsem, tudi kritično, zato vodilnim politikom povzroča glavobol. Pravi pa, da nikoli ni poskušal odgovoriti na vprašanje, zakaj bog dopušča trpljenje. Poudarja, da je tudi Jezus umrl na križu kot mlad moški, nepravično. Odnosi z njegovimi otroki, pravi, so zanj najpomembnejši. »Če bi bil kateri od mojih otrok gej, bi se udeležil poroke. Rekel bi, vedno te bom imel rad, in pika, konec stavka, konec odstavka. Kar koli. Vedno jih bom imel rad.«

Ko je zapustil svet korporacij, se je odpovedal tudi že takrat visoki šestštevilčni plači. Z ženo in petimi otroki so dolgo težko shajali s plačo duhovniškega začetnika. Zdaj ima družina dve uradni rezidenci, palačo Lambeth v Londonu in staro palačo, kot ji rečejo, v Canterburyju.