Max Ajl na boj proti podnebnim spremembam ne gleda le skozi višino dodeljenih sredstev za gradnjo solarnih panelov, vetrnih elektrarn, zelenega vodika in drugih oblik zelene tranzicije. O največjem razvojnem izzivu človeštva razmišlja večplastno – s socialnega, gospodarskega pa tudi vidika pravičnosti, kjer ima globalni sever še veliko dela, da bo poravnal svoj podnebni, ekološki in kolonialni dolg do globalnega juga. Kot agrarni sociolog in Newyorčan z vzhodnoevropskimi koreninami zagovarja temeljito spremembo produkcijskih procesov in svetovne ureditve, če naj se svet podnebnih sprememb loti učinkovito. Je raziskovalec na univerzi Gent ter pri Tunizijskem observatoriju za prehransko suverenost in okolje, svoje ideje o ekosocializmu pa je strnil v knjigi Ljudski zeleni dogovor, ki je kritika obstoječih programov prehoda k zelenim virom.
ZDA in EU naj bi bili vodilni sili pri spopadanju s podnebnimi spremembami s svojimi zelenimi dogovori o prehodu k obnovljivim virom energije, s katerimi se dogaja nova industrializacija in ustvarjajo delovna mesta ter poskuša zmanjšati izpuste CO2. Bodo imeli pozitiven učinek tudi na globalni jug?
Morda se ju razume kot vodilni sili na tem področju. Evropska unija sledi ZDA, obe državi pa sta zelo ideološko nastrojeni proti vsemu, kar počne Kitajska, ki namešča obnovljive vire energije petkrat hitreje od ZDA. Kitajska postavlja največje sončne elektrarne na vsem planetu. Dejansko je ona vodilna pri prehodu v obnovljive vire energije. Prav tako je Kitajska tista, ki ponuja prenos določenih tehnologij in obnovljivih virov energije državam tretjega sveta, ne pa ZDA in EU. Te se osredotočajo na proizvodnjo koncentrirane sončne energije v Maroku, razmišljajo tudi o proizvodnih obratih zelenega vodika v Tuniziji, od koder proti Italiji polagajo prevodnike električne energije, s čimer se krepi neokolonialni uvoz energije.
Vprašali ste me, ali so njuni zeleni dogovori zadostni za globalni jug. Seveda niso. Vodilne elite Natovega bloka imajo svoje politike za zadostne za to, da se temperatura na planetu ne dvigne za več kot 2,5 stopinje Celzija. Če bo grozilo, da gre čez to mejo, pa bodo verjetno lahko uporabili tehnologijo blokiranja sonca (odbijanje žarkov nazaj v vesolje, op. a.), ker bržkone še ne bo dovolj naprav za izpiranje ogljikovega dioksida iz ozračja.
Na zadnjem vrhu G7 so industrijske države prvič sprejele odgovornost za podnebne spremembe na globalnem jugu. Vzpostavili so sklad za podnebno pomoč tem državam, vendar zanj niso namenile še nobenih sredstev. Države globalnega juga pa pomoč zahtevajo že vsaj desetletje.
Še več. Že na konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju leta 1992 v Riu je Fidel Castro dejal, da mora sever plačati podnebni dolg globalnemu jugu. Enaintrideset let se iste zahteve pojavljajo na mednarodnih podnebnih konferencah, vendar do plačila nikoli ne pride iz preprostega razloga. Čemu bi sever dal reparacije jugu, če ga k temu nihče ne prisili? Kdo pa ima moč, da vlade severnih držav prepriča, da izplačajo odškodnine? To moč imajo zgolj državljani teh držav, ki pa trenutno tega ne zahtevajo. Morda bi vlade k temu lahko prisilila zgolj družbena gibanja s severa, ki so v stiku s podobnimi gibanji z juga.
Skladi, ki trenutno zagotavljajo sredstva za zeleni prehod, so prava šala. Tudi predlogi financiranja trajnostnega prehoda, ki so prišli od najbolj progresivnega zagovornika, ameriškega senatorja Bernieja Sandersa, so bili nezadostni za enakopraven prehod k obnovljivim virom energije in za doseganje visokega razvoja v vseh državah globalnega juga. Zavedati se moramo tudi, da je podnebni dolg le del ekološkega dolga severnih držav, ta pa je le del njihovega kolonialnega dolga.
Toda vendarle prihaja do sprememb. Več evropskih držav zdaj sprejema odgovornost za svoje vloge v kolonializmu in trgovini s sužnji. To je morda začetek, ki pelje tudi do tega, da bo nekoč podnebni dolg jugu poplačan.
Nemčija je sprejela odgovornost za holokavst. Toda kaj so dejansko storili? Podjetja, ki so služila s taborišči smrti, so lahko obdržala vse svoje dobičke, denar pa so pošiljali v Izrael, da so več desetletij pobijali Palestince. Nemčija je torej priznala, da je ravnala napačno, a ni naredila nič, da bi to popravila. Priznanje odgovornosti je le plat odnosov z javnostjo. S tem hočem ponazoriti, da potrebujemo resnične spremembe v strukturi oblasti in v dostopu do stvari, ki jih ljudje potrebujejo za življenje.
To je dejansko ena vaših glavnih tez – da se boja proti podnebnim spremembam ni mogoče ustrezno lotiti v kapitalističnem sistemu.
S podnebnimi spremembami se v kapitalizmu ni mogoče soočiti na pravičen način. Obstaja spodobna možnost, da se jih ustavi ali vsaj upravlja, in sicer s tranzicijo k litiju ali tehnologijo blokiranja sonca, toda za kakšno ceno? S to tehnologijo se lahko zgodi kolaps monsunov v Indiji ali celotne biosfere. Temeljno vprašanje torej je, ali je možno ustaviti podnebne spremembe in hkrati doseči egalitarni svetovni sistem. Pod kapitalizmom seveda ne. Treba se je premakniti h kolektivnemu lastništvu proizvodnih kapacitet in jih postaviti pod ljudski in demokratični nadzor. Ljudje lahko nato odločajo, kaj in na kakšen način želijo proizvajati, da bo to ekološko vzdržljivo.
To bi zahtevalo premik v miselnosti ljudi, svet pa se že bliža mejniku segrevanja ozračja – dvigu v višini dveh stopinj Celzija.
Čas je še. Podnebne spremembe so katastrofa, ki že škodujejo jugu. Toda jug in sever so doletele že tudi druge katastrofe, denimo brezposelnost. Ta je na jugu Evrope med 20 in 25 odstotki, s čimer se uničujejo življenja. Zdravstveni sistem v Veliki Britaniji, ki je imela močno zdravstveno zavarovanje, se uničuje. Če se želi oblikovati široka koalicija za spopad s podnebno krizo, se lahko oblikuje še širša, ki bi se zavzemala za reševanje vseh teh težav. V svoji knjigi poskušam prikazati, da obstaja veliko pristopov, ki predstavljajo rešitev za podnebno krizo in lahko hkrati predstavljajo rešitev tudi za socialno.
Primer obstaja v kmetijstvu. Številne organizacije in Združeni narodi priznavajo, da lahko s spremembami v lastništvu zemlje, ki jih spremljajo obsežne agrarne reforme, bolj ekološko prijazna uporaba kmetijskih tehnologij ter upoštevanje spolne enakopravnosti dostopa do zemlje, naslovimo več ciljev hkrati. Spopademo se s patriarhalnostjo, revščino in ogljikovimi izpusti iz industrijskega kmetijstva ter s krizo biodiverzitete, ki izhaja iz uporabe pesticidov. Kmetijstvo je pomembnejše za globalni jug, kjer je eden temeljev socioekonomskega razvoja. Če bi se v teh državah lotili agrarne reforme, bi zmanjšali brezposelnost. Večje število ljudi bi lahko delalo na isti površini zemlje, če bi ta bila bolj enakopravno porazdeljena. Ker kmetijstvo predstavlja vir 23 do 30 odstotkov emisij toplogrednih plinov, bi revolucija na tem področju razrešila številne probleme naenkrat. Vprašali ste me, ali je še čas za takšno tranzicijo. Odgovoril vam bom takole: je še sploh čas, da ne opravimo takšne tranzicije?
