Olimpijskega političnega predaha v Franciji je konec in predsednik Emmanuel Macron je pred nalogo, da poišče novega premierja z dovolj široko podporo v razdeljeni skupščini, da bo lahko sprejemal pomembne odločitve, ki čakajo državo. Že sredi tega meseca bi morala denimo vlada sprejeti načrt proračuna za leto 2025, ki ga je odhajajoči finančni minister Bruno LeMaire sicer pripravil, a brez delujoče vlade ne more naprej. Javne finance sploh zahtevajo ukrepe, ker je Evropska unija pri Franciji (in še šestih državah) sprožila postopek zaradi previsokega primanjkljaja. To je samo en primer, zakaj se Macronu začenja muditi, čeprav ni zakonsko postavljenega roka, do kdaj bi moral imenovati novega premierja.
Precej pomembnejše imenovanje kot nekoč
Francoski predsednik je po katastrofalnem rezultatu svoje stranke in veliki zmagi skrajne desnice na junijskih evropskih volitvah nepričakovano razpisal predčasne parlamentarne volitve, ki 7. julija niso dale jasnega zmagovalca. Skrajna desnica je v nasprotju z napovedmi pogorela in končala šele na tretjem mestu, zmagalo je levo zavezništvo Nova ljudska fronta (NFP), Macronovi centristi pa so končali na drugem mestu. Nobeden od treh blokov pa ni niti blizu parlamentarni večini. Prav zato je tokrat tako pomembna izbira premierja, ki bo lovil politično ravnotežje in večino. V preteklosti, ko je imela predsednikova stranka običajno jasno večino, je bilo imenovanje premierja precej manj izpostavljeno vprašanje kot tokrat.
Macron je iskanje premierja preložil na čas po olimpijskih igrah, da politična dogovarjanja, prepiri in kupčkanja ne bi zasenčili športnega duha, in tega so se vsi tudi bolj ali manj držali, zdaj pa je čas za ukrepe. Macronov odhajajoči premier Gabriel Attal, ki bo vršilec dolžnosti, dokler bo to potrebno, je v torek predlagal oblikovanje širokega političnega zavezništva v skupščini, ki ga je imenoval »akcijski pakt za francosko ljudstvo«. Pismo s predlogom o sodelovanju je poslal vsem parlamentarnim strankam razen skrajno desnemu Nacionalnemu zboru Marine Le Pen in skrajno levi Nepokorjeni Franciji Jean-Luca Melenchona, ki je del levega zavezništva NFP. Attal v pismu poziva stranke, naj najdejo »novo pot naprej v narodni skupščini, preko dialoga in premoščanja običajnih delitev«. Gre za predlog iskanja zakonodajnih kompromisov, nujnih za delovanje države, na čelu z javnimi financami, varnostjo in javnimi storitvami.
Xavier Bertrand ali Bernard Cazeneuve
Macron še naprej zavrača kandidatko levega zavezništva za premierko Lucie Castets, javnosti sicer neznano članico kabineta socialistične županje Pariza Ane Hidalgo. Viri okoli Macrona pravijo, da je po mnenju predsednika razmerje sil v parlamentu takšno, da bi moral premier prihajati iz sredinskega ali desnosredinskega kroga in biti zmožen oblikovanja koalicij, kot je navada v mnogih evropskih državah. »Potrebujemo osebo, ki se je sposobna pogovarjati s sredino, levico in desnico,« je dejal nekdo blizu predsednika. Med mogočimi imeni, ki se porajajo, izstopata dve. Eno je Xavier Bertrand, nekdanji konservativni minister v vladi predsednika Jacquesa Chiraca, zdaj pa predsednik sveta regije Zgornja Francija. Na tem položaju je z Macronom dobro sodeloval, čeprav je bil do predsednika tudi kritičen. Drugo pa Bernard Cazeneuve, bivši minister in pol leta tudi premier pod predsednikom Françoisom Hollandom, ki je nakazal, da je odprt za ponovno selitev v premiersko rezidenco Matignon.
