»Nujno morate v Spominski muzej v Hirošimi, nujno! Ampak vedite, da je grozljiv, konec te čisto zj**.« To so besede s katerimi so naju z bratom japonski kolegi poskušali navdušiti za nedavno zgodovino. V resnici pa se ne gre toliko za spodbudo zanimanja za zgodovino – to človek ima ali pa nima, bolj se gre za to, da pokažejo, kaj se jim je zgodilo, kaj so jim naredili. Kot majhen otrok, ki s prstom kaže na rano na kolenu, poglej tu še vedno boli.
Sato-san, kolega s Hirošime pravi: »Dedek je videl ljudi, ki se jim je koža na telesu dobesedno stopila. Stopila! Si moreš misliti? Tudi to boste lahko videli v muzeju. Pojdite, pojdite! Res je zanimiv.«
Hja, zanimiv, ja - ampak bolečina ob napadu ni bila majhna, ni šlo za rano, na katero pokažemo s prstom in rečemo, da boli. Ne gre za rano, ki se zaceli. Zanjo pa tudi ni zdravila. Če pišem kot Evropejka, ki razume, kako je našo celino zaznamovala nesreča v Černobilu, je napad z jedrskim orožjem nekaj nepredstavljivega, grozljivega in nehumanega. Nekaj, kar se nikoli zares ne zaceli.
Ko pridemo v muzej nas nemudoma pozdravi nagovor: »Prva in edina uporaba atomske bombe je ubila več deset tisoč ljudi in nepredstavljivo spremenila ter zaznamovala življenja preživelih. S predmeti, ki so jih zapustile žrtve in preko njihovih pričanj, želimo opisati grozo in nehumanost jedrskega orožja, ki sporoča ter nam veli, da se Hirošima ne sme ponoviti nikoli več.
Kljub temu, da je od obiska muzeja okoli deset let, se spominjam nejevolje, s katero sem opazovala majhne otroke, ki so nekontrolirano letali naokoli in glasnih pogovorov drugih (ameriških) turistov.
Stalna razstava se začne z »uvodno razstavo« v tretjem nadstropju vzhodne stavbe, kjer si ogledamo podobo Hirošime pred bombardiranjem in način življenja v 40tih letih. Stalna razstava v glavni stavbi prikazuje osebne stvari, ki so jih pustile žrtve, fotografije, slike in druge eksponate, v vzhodni stavbi so poleg stalnih razstav o nevarnosti jedrskega orožja in zgodovini Hirošime obiskovalcem na voljo video pričevanja preživelih žrtev.
Potem pa nas pot vodi do razstave »Resnica atomskega bombardiranja« - tu se brnenja pogovorov ne sliši več. Vidim, kako Španka zagrabi svojega otroka. Cállate, utihni.
Pred nami se razpre totalno razdejanje. Tako je v peklu, si mislim. Ruševine ob ruševinah ob poljih, kjer več ni ničesar. Nihče nikoli ne bo z gotovostjo vedel, koliko ljudi je umrlo zaradi napada na Hirošimo. Okoli 70.000 ljudi je verjetno umrlo zaradi začetnih posledic eksplozije, vročine in sevanja. Prehitro za bolečino, pomislim. Do konca leta 1945 je zaradi dolgotrajnih učinkov radioaktivnih padavin in drugih posledic napada verjetno umrlo več kot 100.000 žrtev. V petih letih je število smrtnih žrtev morda doseglo ali celo preseglo 250.000, saj so se pojavili rak in druge posledice sevanja.
Gledam ostanke opečnatih zidov razstreljenih objektov, zidov prekritih s steklenimi črepinjami, zviti železni nosilci in kosi kovine, ki so se stalili zaradi vročini eksplozije. Med njimi so slike, ki so jih ustvarile žrtve in prikazujejo, kaj so videle tistega dne. V stekleni vitrini v središču dvorane je več kot 30 kosov oblačil in drugih stvari, ki so jih nosili mladi študenti, ki so tisto jutro izgubili življenje. Ti predmeti niso opremljeni s tablicami pojasnil - obiskovalci naj sami razmišljajo, od kod so prišli in kakšen pomen imajo.
Postopamo mirno in tiho in se počasi, počasi, čisto počasi odpravljamo proti izhodu. Vmes se z bratom ustaviva pri »Kriku duše«. »Občutek imam, kot da sva v animeju Grob kresničk, a veš, ko te občutek kar malo mrazi in boli.«
Gledava slike žrtev in njihovih osebnih predmetov – želeli so povedati, da se je večina prebivalcev odpravila v čisto običajen dan, ki naposled to ni bil. Tu, čisto na koncu je zbrana vsa bolečina tega sveta.
Nekaj trenutkov pred eksplozijo so prebivalci Hirošime živeli mirno in sončno ponedeljkovo jutro. Opozorilo za zračni napad, ki je bilo objavljeno zgodaj zjutraj, je bilo preklicano. Ob 8:15 se je mesto zbujalo v dan - vojaki so izvajali jutranjo telovadbo, prebivalci so se odpravljali v službo.
Tisti, ki so bili najbližje eksploziji, so umrli takoj, njihova telesa so se spremenila v črno oglje. Ptice v bližini so se med letom vžgale, v momentu pa so zagoreli tudi suhi gorljivi materiali, kot je papir. Bela svetloba je kot velikanska žarnica na kožo ljudi zažgala oblačila, na stene stavb pa sence teles. Preživeli na prostem, ki so bili blizu eksplozije, običajno opisujejo oslepljujočo svetlobo v kombinaciji z nenadnim in vseobsegajočim valom toplote (učinki sevanja običajno niso takoj vidni).
Tisti, ki so bili v zaprtih prostorih, so se sicer izognili opeklinam, so pa utrpeli posledice letečega stekla razbitih oken, ki je napolnilo večino prostorov. Večina stavb se je porušila.
Združene države Amerike so 6. in 9. avgusta 1945 na Hirošimo in Nagasaki odvrgle dve atomski bombi. V bombardiranju je umrlo okoli 200.000 ljudi, večinoma civilistov. Japonska se je predala 15. avgusta, šest dni po bombardiranju Nagasakija. Japonska vlada je 2. septembra podpisala predajo in s tem končala vojno.
