Gvajana, ki šteje 800.000 prebivalcev, je po površini, čeprav je desetkrat večja od Slovenije, najmanjša država Južne Amerike. Še pred nekaj leti je veljala tudi za eno najrevnejših na svetu. A z odkrito nafto bi lahko postala latinskoameriški Kuvajt. Sicer je kot nekdanja britanska kolonija edina angleško govoreča država v Južni Ameriki.
Dolgo je bila znana predvsem v povezavi s tragedijo leta 1978, skupinskim samomorom 909 pripadnikov sekte Jima Jonesa. Od leta 2015 pa se Gvajani obeta svetla prihodnost. Takrat je namreč ExxonMobil po sedmih letih iskanja našel velike zaloge nafte, kar 0,6 odstotka vseh svetovnih zalog. Leta 2018 je ameriška multinacionalka začela črpati nafto, leta 2027 pa bo s predvidoma milijonom sodčkov načrpane nafte na dan Gvajana med dvajsetimi največjimi proizvajalkami nafte na svetu. Po BDP na prebivalca bo prehitela Slovenijo, s 35.000 dolarji na prebivalca pa bo tudi daleč najbogatejša južnoameriška država. Je najhitreje rastoče gospodarstvo na svetu. Predvsem zaradi tujih investicij se je v zadnjih treh letih BDP v Gvajani, ki za zdaj velja za demokratično državo, povečal za štirikrat, s pet na 20 milijard dolarjev.
Strah pred korupcijo
A Gvajana bi lahko postala preveč odvisna od izvoza nafte, krepitev gvajanskega dolarja pa bi lahko otežila izvoz riža in sladkorja, ki sta v preteklosti veljala za glavna izvozna izdelka. Ker se bodo državni prihodki vse bolj stekali od davkov na nafto, ne pa toliko od običajnih davčnih virov, bi lahko vlada gledala predvsem na interese naftne industrije in manj na ljudi. Razpasla bi se lahko korupcija. Tuje naftne družbe, od katerih postaja država vse bolj odvisna, pa bi lahko skrbele le za svoje interese v škodo politične in gospodarske stabilnosti. A Norveški na primer se je pred leti uspelo izogniti pastem povečevanja izvoza nafte. Tuji komentatorji pa so prepričani, da Gvajana nima dovolj čvrstega pravnega in regulatornega sistema, da bi lahko preprečevala korupcijo in velik pritok sredstev razporejala v korist vseh prebivalcev.
Vlada je sicer v zadnjem času investirala v gradnjo dvanajstih bolnišnic, več šol in cest. »Zagotoviti hočemo trajnostni razvoj države, tudi tako, da bo naše gospodarstvo odporno proti različnim šokom in da bodo vsi imeli nekaj od te rasti bogastva,« je nedavno dejal predsednik Gvajane Irfaan Ali. Preprečiti hoče prekletstvo nafte, ko s korupcijo bogati le elita, revni pa postajajo še bolj revni, prav tako slabijo demokratične institucije, v nekaterih afriških državah pa nafta celo povzroča državljanske vojne. V Gvajani bi se lahko zaostril konflikt med Indijanci in potomci priseljencev iz Afrike.
Nafta v Latinski Ameriki
Tudi zaradi Brazilije in Argentine se bo v Latinski Ameriki v naslednjih letih proizvodnja nafte povečala, potem ko je v zadnjem desetletju nazadovala. Venezuela, Ekvador in Mehika, tri največje latinskoameriške izvoznice tekočega zlata, so tudi zaradi slabega upravljanja državnih naftnih družb postale neučinkovite pri črpanju nafte. Venezuela na primer, ki si je v Latinski Ameriki še pred 25 leti, ko je proizvedla pet odstotkov vse na svetu načrpane nafte, lastila prvo mesto glede življenjskega standarda prebivalcev, je pristala na zadnjem mestu, kjer je bila pred tem Gvajana. Dnevna proizvodnja nafte v Venezueli je v zadnjih 25 letih padla s 3,4 milijona na 700.000 sodčkov.
Veliko uspešnejša je brazilska državna naftna družba Petrobras. Luiz Inacio Lula da Silva, ki je s svojimi zaslugami za gospodarsko krepitev Brazilije primer uspešnega levosredinskega politika, pa namerava zdaj, ko se je vrnil na oblast, porabiti več Petrobrasovih milijard za iskanje novih črpališč nafte na severu države, v bližini Gvajane. Menda bi lahko Brazilija, ki je že zdaj z več kot dvema milijonoma sodčkov na dan med osmimi največjimi proizvajalkami nafte, čez deset let postala največja izvoznica nafte na svetu. Nad takšnimi perspektivami Brazilije se ne navdušujejo okoljevarstveniki.
