Večmesečna ofenziva različnih uporniških skupin v Mjanmaru je tako uspešna, da hunta generala Min Aung Hlainga nadzoruje le še slabo polovico države, predvsem njen osrednji del. Po navedbah opozicijske vlade vojska v celoti nadzoruje manj kot sto od 330 mest. Vojna postaja tudi vse bolj surova, saj se obsežne kršitve človekovih pravic dogajajo na vseh straneh, ugotavljajo v nevladni organizaciji Human Rights Watch. Združeni narodi dodajajo, da se je brutalnost v zadnjem letu močno razrasla.
Vojska je pred dnevi morala priznati, da so v severni zvezni državi izgubili pomembno vojaško postojanko, s čimer se je ozemlje pod nadzorom upornikov še razširilo. Uporniško zavzetje Lašia, enega izmed štirinajstih regionalnih vojaških poveljstev, je bilo za hunto toliko bolj boleče, ker se tako še dodatno krha njen nadzor nad novo svilno cesto iz Kitajske. Poveljstvo je zdaj pod nadzorom Trojnega bratstva. Pod tem imenom so se namreč lani združile uporniške skupine z različnimi etničnimi predznaki: Arakanska armada, Mjanmarska demokratična zavezniška vojska, ki se na območju Kokanga bori za pravice tamkajšnjih prebivalcev vse od leta 1989, in Nacionalna osvobodilna vojska Ta'ang, ki je v Mjanmaru aktivna še od 60. let prejšnjega stoletja.
Je padec Lašia preobrat?
Trojno bratstvo je v Lašiu prijelo tamkajšnjega poveljnika in 4000 vojakov. Zaradi vse večjih uspehov upornikov na severu države in v zadnjem času tudi v osrednjem delu, v okolici drugega največjega mesta Mandalay, so generali pod pritiskom Kitajske, naj sedejo za pogajalsko mizo s Trojnim bratstvom. Vendar generali, ki so se na oblast zavihteli z državnim udarom leta 2021, zavlačujejo, prav tako še vedno niso izpolnili obljub o razpisu volitev ter vrnitvi oblasti civilistom. Zdaj jih napovedujejo za prihodnje leto, češ da je treba prej izvesti popis prebivalstva.
Kako ustaviti državljansko vojno, ta čas ne ve nihče. Ubitih je bilo že več kot 5500 ljudi, več kot 20.000 ljudi pa je zaradi politični prepričanj končalo v zaporu. Konca bojev v 54-milijonski državi ni na vidiku. Odprto ostaja tudi vprašanje, ali bo zadnja ofenziva upornikov prinesla preobrat v državljanski vojni, ki bi lahko privedel do hitrejšega padca vojaškega režima.
Vojskovanje se je še posebej okrepilo v zadnjih mesecih, potem ko se je bojem pridružila Arakanska armada, ki so jo leta 2009 ustanovili, da bi povrnila suverenost arakanskemu ljudstvu v zvezni državi Rakhini. Vse tri članice Trojnega bratstva sicer na svojih osvojenih območjih, kjer prevladuje njihova etnična skupina, utrjujejo svojo vlado, pobirajo davke in izvajajo šolanje.
Peking ohranja vpliv
Kitajska poskuša v Mjanmaru ohranjati svoj vpliv na generale, a obstajajo znaki, da Peking morda ni več prepričan, da si vojska lahko še povrne polno oblast. Ko so denimo v Lašio vkorakali uporniki, je tja prispela tudi Združena vojska države Wa, ki je bila ustanovljena konec 80. let po kolapsu komunistične stranke in jo podpira Kitajska. V napadu na vojsko niso sodelovali, so pa zaščitili svoja poslopja in tudi civilno prebivalstvo.
Vpliv Kitajske v Mjanmaru se sicer krepi. Slabše ko gre generalom, bolj so odvisni od Kitajske. Tako je pred tedni vodja hunte general Aung Hlaing Pekingu ponudil obnovitev pred trinajstimi leti zaustavljenega projekta gradnje jezu Mjistone zaradi negativnih okoljskih posledic. Večino tam proizvedene elektrike bi dobila Kitajska, mjanmarska hunta pa si očitno od tega obeta nadaljevanje kitajske naklonjenosti in vojaške pomoči.
