Ko so v Združenih državah lani avgusta sprejeli obsežno zakonodajo za zmanjšanje inflacije (IRA), so v Evropski uniji pa tudi drugod v razvitih državah začeli zvoniti alarmi. Ameriški paket z zelo širokimi cilji je namreč med drugim namenjen znatnemu zmanjšanju toplogrednih izpustov, kar so se odločili doseči s pomočjo 369 milijard dolarjev vrednih subvencij in davčnih olajšav zelenim tehnologijam, zlasti proizvodnji solarnih panelov, baterij in električnih avtomobilov. V Evropi so prevladale ocene, da to lahko povzroči selitev tehnoloških podjetij oziroma zelenih proizvajalcev v ZDA. Politiki stare celine so v Washingtonu posredovali, a večjega dosežka niti ni bilo pričakovati. Evropska komisija je tako začela pripravljati svoj program in včeraj predstavila osnutek zelenega industrijskega načrta, o katerem bodo na vrhu prihodnji teden govorili voditelji držav članic.
Še en evropski sklad?
Načrt ni samo odgovor na ameriški zakon in na podobne kitajske spodbude. Je pa tudi odgovor nanj. Komisija tako predlaga olajšanje poslovanja podjetij za čisto tehnologijo v Evropi s poenostavitvijo predpisov in hitrim podeljevanjem vseh potrebnih dovoljenj. Naredili bodo tudi seznam strateških zelenih projektov za Evropo. Nadalje komisija predlaga manj stroga pravila pri dodeljevanju državne pomoči za projekte obnovljive energije in zmanjšanje ogljikovih izpustov do konca leta 2025. Tu se pojavljajo nasprotovanja manjših članic EU, ki se bojijo, da bi ekonomsko najmočnejše države ponudile višje subvencije in tako ta podjetja speljale njim. Da bi to poskusili preprečiti, komisija predlaga, da bi države sredstva za to državno pomoč lahko vzele tudi iz neizčrpanih sredstev sklada za okrevanje po pandemiji. Na daljši rok pa v Bruslju predlagajo oblikovanje posebnega sklada za nove tehnologije, a je tudi tu nasprotovanje veliko.
Kaže se tudi potreba po vse več delavcih v zeleni industriji. Samo v proizvodnji baterij naj bi jih do leta 2025 potrebovali dodatnih 800.000. EU tako ponuja denar za izobraževanje, komisija pa s članicami spremlja, kakšne so potrebe na trgu dela, ter glede kadrovskih virov pogleduje tudi proti državam nečlanicam. EU nujno potrebuje tudi surovine, ki jih bo komisija, ki je pristojna za zunanjo trgovino, skušala zagotoviti s pogodbami s tretjimi državami.
»Prepozno, premalo«
Načrt komisije je hitro naletel na kritike. V politični skupini socialistov in demokratov (S&D) so zapisali, da je komisija povsem spregledala socialno komponento. »Vsako razdeljevanje javnih sredstev mora biti pogojeno s tem, da podjetja spoštujejo pravice delavcev in socialne pravice,« je zapisala voditeljica skupine S&D v evropskem parlamentu Iratxe Garcia in dodala, da »če je to mišljeno kot odziv na IRA, potem manjkajo konkretni ukrepi in večje ambicije«.
Tudi v Evropski ljudski stranki (EPP) so bili kritični. »Prepozno, premalo,« so zapisali in dodali, da bi komisija morala skrb za industrijo pokazati že v evropskem zelenem dogovoru, pa samo niza vedno nove omejitvene direktive. Predstavnik EPP za industrijo, evropski poslanec Christian Ehler, je zapisal, da »komisija očitno ni sposobna ustaviti svoje mašinerije, osredotočene na regulacijo«, ter da »si je treba nehati lagati, da je mogoče doseči vse želene trajnostne cilje ter obenem brez naporov vzdrževati evropsko konkurenčnost«.
