Po de facto kapitulaciji oboroženih sil samooklicane države Arceh oziroma Gorskega Karabaha iz regije množično beži tamkajšnje armensko prebivalstvo. Za Armence, ki jih je v prvi polovici 20. stoletja pod turško nadvlado doletel genocid, so prizori novih kolon bežečih iz Karabaha še toliko bolj boleči. Prihod več tisoč beguncev – do včeraj jih je Karabah zapustilo 19.000, kar je skoraj 16 odstotkov prebivalstva te samooklicane države – za armenskega premierja Nikolo Pašinjana ne predstavlja zgolj humanitarnega izziva, temveč tudi velik politični problem. Zaradi njegovih popustljivih stališč do Azerbajdžana v preteklih mesecih, ko je nakazoval pripravljenost, da se separatistični Karabah spet vključi pod okrilje azerbajdžanske države, se namreč vrstijo pozivi k njegovemu odstopu.
Vnovični beg že pregnanih
»Pobegnili smo, da bi preživeli. Bilo je grozno, otroci so bili lačni in so jokali. Moj mož je umrl v prvi (karabaški) vojni leta 1994. Star je bil 30 let, jaz pa 26. Otroka sta bila stara tri in štiri leta. To je četrta vojna, ki jo preživljam. To je prekletstvo, ki ga živimo,« je novinarjem tik pred armenskim ozemljem pripovedovala begunka Narine Šakarjan. Za 77-kilometrsko pot je potrebovala štiriindvajset ur. Proti Armeniji, ki svoje rojake sprejema z odprtimi rokami in pripravlja begunska taborišča, se že dneve valijo kolone avtomobilov, na katere so prebivalci natovorili vse, kar se je dalo. Mnogi so se v zadnjih treh letih že drugič podali v beg. V vojni leta 2020, ko je azerbajdžanska vojska prevzela nadzor nad več sto kvadratnimi kilometri ozemlja Gorskega Karabaha, ki je sicer del azerbajdžanske države, so morali zbežati globlje na teritorij samooklicane države.
Rdeči križ in ruski mirovniki v Karabah dovažajo nujne humanitarne potrebščine, s katerimi želijo po mesecih azerbajdžanske blokade za silo pomagati izstradanemu in osnovnih življenjskih potrebščin oropanemu prebivalstvu. Njihov tamkajšnji položaj se je še poslabšal po nočni eksploziji skladišča goriva na obronkih Stepanakerta. Zakaj je eksplodiralo, zaenkrat ni znano. Je pa v eksploziji umrlo najmanj 20 ljudi, več kot 300 je bilo ranjenih. Bolnišnice v prestolnici so se zaradi oskrbe ranjencev znašle na robu zmogljivosti.
Spogledovanje z jugom Armenije
Azerbajdžanski predsednik Ilham Alijev zagotavlja, da bodo oblasti v Bakuju po prevzemu nadzora v Gorskem Karabahu zagotovile vse pravice tamkajšnjemu prebivalstvu, vendar množičen beg ljudi kaže, da mu ne verjamejo. Verjetno tudi zato ne, ker je s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom v ponedeljek spet razmišljal, da bi azerbajdžansko eksklavo Nahičevan, ki leži med Armenijo, Iranom in Turčijo, povezal z večinskim delom države z ozemeljskim koridorjem Zangezur na skrajnem jugu Armenije. Tako bi imela Turčija ozemeljsko povezavo z Azerbajdžanom, Armenijo pa bi oropali za mejo z Iranom. V Armeniji se po sestanku Alijeva in Erdogana že širi strah, da se Azerbajdžan spogleduje z zavzetjem južne armenske regije Sjunik.
Medtem se je v Erevanu, ki se je pred meseci začel bolj spogledovati z ZDA, mudila direktorica ameriške agencije za mednarodni razvoj (Usaid) Samantha Power. Prinesla je pismo podpore predsednika Joeja Bidna, azerbajdžanske oblasti pa pozvala k spoštovanju prekinitve spopadov in zaščiti pravic armenskega prebivalstva v Karabahu ter apelirala, da mednarodni skupnosti omogočijo dostop do območja. Powerjeva sicer ni ponovila ocene Pašinjana, da se v Karabahu dogaja etnično čiščenje, so pa ZDA tamkajšnjim prebivalcem namenile 11,5 milijona dolarjev nujne pomoči. EU je pomoč povečala na pet milijonov evrov.
