Do italijanskih parlamentarnih volitev je še sedemnajst dni in samo še večje presenečenje lahko prepreči, da v Italiji prvič po drugi svetovni vojni prevzame oblast nekdo, ki je svojo politično pot začel kot privrženec Benita Mussolinija. Sploh prvič pa bo Italija dobila premierko. Po anketah ima namreč še vedno daleč največ možnosti, da na čelu vlade Maria Draghija nasledi 45-letna nacionalistična desničarka Giorgia Meloni.

Na seznamu ministrov tudi Salvini

Njeno stranko Bratje Italije, ki ima korenine v fašizmu, še naprej podpira največ, to je četrtina opredeljenih volilcev, kar je petkrat ali šestkrat več, kot je dobila glasov na volitvah leta 2018. Melonijevo kot premierko bosta podprli Liga Mattea Salvinija, ki bi po anketah dobila 12 odstotkov glasov, in Naprej, Italija Silvia Berlusconija, ki ima 7 odstotkov podpore. Vse tri stranke desnice bi po anketah dobile 44 odstotkov glasov, kar je zaradi delno večinskega sistema več kot dovolj za absolutno večino v poslanski zbornici in senatu. V opoziciji bi bila levosredinska Demokratska stranka, ki ji ankete pripisujejo okoli 22 odstotkov glasov, in populistično Gibanje petih zvezd, veliki zmagovalec volitev leta 2018, ki bo tokrat težko dosegel 12 odstotkov glasov.

»Srce mi močno bije ob misli, da bom vodila državo,« pravi Rimljanka in mati petletne hčerke. Ima že pripravljen seznam ministrov, pri čemer hoče imeti ob sebi Salvinija, ki pa jo ima za tekmico, saj si sam želi postati premier. Sicer sta oba proti migrantom in za varovanje »italijanske identitete« pred globalizacijo, oba poudarjata krščanske korenine Italijanov in »vrednoto tradicionalne družine«. Tako nagovarjata tudi volilce na zmerni desnici.

Koliko se Melonijeva zaveda pomena EU?

Svoj velik vzpon je Melonijeva dosegla, ker so bili Bratje Italije edina parlamentarna stranka, ki ni podpirala vlade Maria Draghija. Torej so Melonijevi koristili letošnja inflacija in podražitve energije ob tem, ko je razpihovala strah Italijanov pred migranti in deloma tudi pred EU. Sicer nima več namena izstopiti iz EU in evrskega območja, a ju hoče reformirati v ohlapno konfederacijo suverenih držav. To pa gotovo ni dobro v času, ko je večje sodelovanje med državami članicami nujno, zlasti v prizadevanju za energetsko varnost in finančno stabilnost ter v boju proti podnebnim spremembam in pandemiji.

Vendar bi se Melonijeva lahko začela zavedati, kako pomembna je EU; ne le zato, ker zdaj z 200 milijardami evrov financira okrevanje italijanskega gospodarstva, ampak tudi zato, ker je branik demokracije. V nedeljo je pravzaprav razmišljala v tej smeri, ko je na ekonomskem forumu na severu Italije opozorila na nevarnost, ki jo predstavlja ruska agresija v Ukrajini: »Če pade Ukrajina in je konec z Evropo, veliki zmagovalec ne bo Putinova Rusija, ampak Kitajska Xi Jinpinga. In tisti, ki so na Zahodu šibki, kar je Evropa, tvegajo, da bodo prišli pod kitajsko prevlado.«

Na istem ekonomskem forumu je na primer Salvini, ki je podobno kot Berlusconi pred vojno veljal za Putinovega prijatelja, postavil pod vprašaj evropske sankcije proti Rusiji, ker naj bi bile neučinkovite. Zahteval je, da EU zavaruje svoje ljudi in podjetja pred posledicami sankcij oziroma ruskih protiukrepov. Sicer tudi Melonijeva zahteva, da se »manjši del« od omenjenih 200 evropskih milijard nameni pomoči gospodinjstvom in malim podjetjem, ki imajo težave zaradi vse dražje energije. A medtem ko ona nasprotuje nadaljnjemu zadolževanju že tako hudo zadolžene Italije, Salvini glede tega nima pomislekov.