Predstavniki združene levice (Nove ljudske fronte – NLF) so včeraj skupaj s svojo kandidatko za premierko, 37-letno Lucie Castets, ki je blizu socialistom in je v mestu Pariz odgovorna za finance, v javnem pismu Francozom zapisali, da so pripravljeni prevzeti oblast in vladati. To so storili pred današnjimi pogovori s predsednikom države Emmanuelom Macronom, ki se bo od petka do ponedeljka z voditelji strank in poslanskih skupin pogovarjal o novi vladi in novem premierju. Prihodnji teden bo za mandatarja nove vlade imenoval politika, ki bo imel, kot pravi sam, »čim večjo in čim stabilnejšo večino« v skupščini. Najbrž to ne bo Castetsova.
V NLF Macronu očitajo, da bi njihovi koaliciji po parlamentarnih volitvah pred dobrimi sedmimi tedni že zdavnaj moral predati oblast. Na njih je NLF sicer res zmagala in dobila največ poslancev, a je teh kljub temu le 193. Za absolutno večino jih je treba imeti 289 in vlada NLF bi takoj prejela nezaupnico zaradi ministrov iz Nepokorjene Francije Jeana-Luca Mélenchona. Radikalna levica, ki je pomemben del NLF, namreč ni povsem nesprejemljiva le za desnico in skrajno desnico, ampak tudi za večji del poslancev Macronovega sredinskega tabora, ki bi se rad povezoval s socialisti, zelenimi in komunisti.
Skupščina razklana na tri močne tabore
V pismu so predstavniki NLF in Castetsova še zapisali: »Kot v vseh parlamentarnih demokracijah mora koalicija, ki je zmagala na volitvah, imeti pravico, da sestavi vlado, pridobi podporo parlamenta in začne vladati. Za to smo delali vse poletje. Zdaj smo pripravljeni.« Dodajajo, da rezultati volitev obvezujejo predvsem tistega, ki je volitve izzval. Torej Macrona. Zagotavljajo, da bo njihova vlada pomenila prelom s preteklo politiko in da jih odsotnost absolutne večine pri tem ne bo ovirala: »Le kdo (v skupščini) bo nasprotoval povečanju kupne moči, ki jo predlagamo z dvigom plač?« V zunanji politiki nameravajo podpirati Ukrajino in priznati palestinsko državo.
Za peto republiko (to je v zadnjih 65 letih) je nekaj povsem novega, da v Franciji dobrih sedem tednov po parlamentarnih volitvah še ni jasno, kdo bi lahko bil novi premier in kakšna bo nova vlade. Doslej je večinski sistem zmagovitemu taboru skoraj vedno omogočil absolutno večino. Tokrat je skupščina povsem razklana na tri relativno močne tabore, ki so sovražno nastrojeni drug proti drugemu: združeno levico, vladni liberalno-sredinski tabor in skrajno desnico Marine Le Pen. Predvsem zaradi predsedniških volitev leta 2027, ko Macron ne bo mogel biti še tretjič kandidat, pa si nihče noče s kompromisi in popuščanjem drugemu taboru onemogočiti možnosti za vselitev v Elizejsko palačo, saj bi ga v lastnem taboru razglasili za izdajalca.
Predsednik Emmanuel Macron sicer nima roka, do katerega mora po odstopu Gabriela Attala imenovati novega premierja. A z novo vlado se mudi, ker mora do konca septembra pripraviti proračun. Če ne bo izglasovan, bo prihodnje leto vsak mesec vsako ministrstvo lahko porabilo dvanajstino izdatkov, ki jih je imelo odobrenih za letos. A Francija mora zaradi letošnjega 5,5-odstotnega proračunskega primanjkljaja, največjega v EU, zmanjšati izdatke, sicer ji grozi zvišanje obresti za precej velik javni dolg, tretji največji v EU.
Macron hoče ohraniti vajeti oblasti v svojih rokah
Vlada NLF pa bi zaradi povečanih izdatkov še zaostrila sedanjo finančno krizo Francije. Tudi zato bi ji Macron morda dovolil, da bi takoj dobila nezaupnico in bi lahko na vrsto prišel drug projekt vlade. Menda hoče Macron kot v zadnjih dveh letih z opiranjem na sredinski tabor in republikance – kot da parlamentarnih volitev ne bi bilo – ohraniti vajeti oblasti v svojih rokah. A zdaj bi moral pritegniti še socialiste, zelene in komuniste ali jih vsaj prepričati, da ne bodo glasovali za nezaupnico manjšinski desnosredinski vladi. Najbrž bi bila to res edina možna vlada do julija 2025, ko znova lahko razpiše predčasne volitve.
