Vojna, ki je trajala skupno dolgih dvajset let, je bila neizprosna za vse vpletene. Samo civilnih žrtev je bilo v severnem in južnem Vietnamu po zelo različnih ocenah med dva in štiri milijone, vojaških med 850.000 in 1,5 milijona, večina v vrstah vojske severnega Vietnama in njegovih zavezniških upornikov na jugu, vietkonga. Med Američani je bilo smrtnih žrtev 58.220. ZDA so na Vietnam odvrgle pet milijonov ton bomb, dvakrat več kot na Evropo med drugo svetovno vojno, in to na neprimerno manjše ozemlje. Vietnam je postal in ostal najbolj bombardirana država v zgodovini, kjer žrtve štejejo še danes, saj po ocenah slaba tretjina bomb ni eksplodirala. V zgodovino je šla vojna tudi po zloglasni ameriški uporabi zažigalnih napalmskih bomb ter razprševanju strupa oranžni agent s katastrofalnimi človeškimi in okoljskimi posledicami.
Vietnamski sindrom
In to je bila vojna, ki so jo ZDA odmevno izgubile. Razplet je imel zato dolgotrajne posledice v ameriški zunanji politiki. Sprožil je tako imenovani vietnamski sindrom - zadržanost javnosti in politike do vojaških intervencij v tujini. Sindrom je ZDA držal stran od tovrstnih posegov naslednje desetletje do napada na Granado leta 1983, še dlje pa od dolgotrajnih vojaških operacij in okupacij, kar se je ponovilo dobrega četrt stoletja kasneje z vojnama v Afganistanu in Iraku. Poraz in umik sta sploh v Aziji pri zaveznicah načela vero v zanesljivost ameriške vojaške zaščite. Vojna je sprožila velika notranja trenja v ameriški družbi. Poraz pa je prinesel tudi strateški premik od politike omejevanja komunizma po svetu za vsako ceno (containment) k politiki zmanjšanja napetosti (detente) v hladni vojni.
Kljub zmagi komunistov v Vietnamu pa je v regiji razplet vojne povzročil le omejeno oblastno širjenje komunizma drugod. Oblast so prevzeli še v Laosu in Kambodži, tudi revolucionarna gibanja ponekod na drugih koncih sveta so z razpletom vojne v Vietnamu dobila zalet. Toda ameriška teorija domin, po kateri bi zmaga komunizma v eni državi povzročila enako v naslednji in tako naprej in naprej, se ni uresničila.
V vojno z izmišljenim incidentom
Vietnamska vojna je imela korenine v (de)kolonizaciji. Ozemlje Vietnama je bilo del francoskega odvisnega ozemlja Indokina. Po drugi svetovni vojni je komunistično gibanje Viet Ming leta 1945 razglasilo neodvisnost Vietnama, kar je peljalo v vojno, ki se je končala s porazom Francozov v znameniti bitki pri Dien Bien Phuju, kar je šokiralo evropsko javnost. Francija se je umaknila iz vseh ozemelj Indokine, z ženevsko mirovno pogodbo leta 1954 pa so Vietnam začasno razdelili na pol po 17. vzporedniku. V severnem delu s prestolnico Hanoj so vladali komunisti pod vodstvom Hošiminha, v južnem pa protikomunistični režim v Sajgonu, ki je užival izdatno ameriško pomoč. Ženevska pogodba je predvidela izvedbo volitev leta 1956 in združitev Vietnama. Toda jug in ZDA so se temu izmikali, ker je vse kazalo na zmago komunistov in Hošiminha. Sever je začel na jugu podpirati oborožene uporniške skupine vietkong (vietnamski komunisti), sčasoma je tja poslal nekaj deset tisoč vojakov, vse to ob pomoči Kitajske in Sovjetske zveze. ZDA so na drugi strani krepile pomoč oblasti v Sajgonu, tudi z več kot 15.000 vojaškimi svetovalci.
Aktivno so vstopile v vojno po izmišljenem drugem incidentu med ameriško in severnovietnamsko vojsko v zalivu Tonkin 4. avgusta 1964 (dva dni prej se je en incident res zgodil). Predsednik Lyndon Johnson je dobil vojna pooblastila kongresa in leta 1965 so ZDA v Vietnam napotile 190.000 vojakov. Potem je število naraščalo in višek doseglo leta 1969, ko jih je bilo v azijski državi več kot 543.000, takrat že pod predsednikom Richardom Nixonom.
Ofenziva, pokol in Pentagonovi dokumenti
V ZDA so potekale velike demonstracije proti vojni, negativno razpoloženje javnosti so, ob naraščanju smrtnih žrtev, krepili še drugi dejavniki. Leta 1968 sta severni Vietnam in vietkong sprožila presenetljivo ofenzivo Tet. Napadla sta več kot sto mest, vojaške utrdbe, vladna poslopja v Sajgonu in tudi poslopje ameriškega veleposlaništva. Ofenziva ni uspela, ambiciozen in nepričakovan poskus pa je vseeno sprožil dvome v strategijo ameriškega vodstva in v domnevno zmagovito vojskovanje. Leta 1969 je novinar Seymour Hersh razkril ameriški pokol najmanj 347 civilistov v vasi My Lai. Maja 1970 je narodna garda ubila štiri študente in jih devet ranila med protivojnimi protesti na univerzi Kent v Ohiu. Leta 1971 pa je nekdanji vojaški analitik Daniel Ellsberg New York Timesu dostavil Pentagonove dokumente, ki so dokazovali, da je več ameriških administracij zapored lagalo in zavajalo javnost o uspehih v Vietnamu, o obsegu vojskovanja ter o razlogih za nadaljevanje vojne, med katerimi sta bila v resnici tudi zadrževanje Kitajske in reševanje ameriškega obraza.
To je bil čas, ko je Nixon že zmanjševal ameriško vojaško prisotnost in skušal prenesti vso odgovornost za bojevanje na južnovietnamsko vojsko. Procesa se je prijelo ime vietnamizacija. Leta 1972 je ameriška vojska, katere morala je bila že močno načeta, kar se je kazalo tudi v vojaški nedisciplini, končala večje kopenske operacije. Januarja 1973 so severni Vietnam, južni Vietnam, vietkong in ZDA podpisali pariški mirovni sporazum, ki je predvidel prekinitev ognja in ameriški umik. Zadnje bojne enote ZDA so odšle 29. marca 1973, v državi je ostalo še kakih 5000 Američanov.
Temperatura je 105 fahrenheita
Južnovietnamska vojska je ostala sama, morala je padla, predvsem je manjkala podpora iz zraka. Sever pa ni spoštoval prekinitve ognja. Ko je ameriški kongres zaradi afere Watergate Nixonu vzel vojna pooblastila, je pomoč ZDA jugu še bolj upadla. Sever je leta 1975 sprožil spomladansko ofenzivo, ocene Cie pa so zgrešeno (podobno kot leta 2021 v Afganistanu) predvidele, da bo južnovietnamska vojska držala položaje vsaj do naslednjega leta. Držala jih je še kak dober mesec.
29. aprila 1975 okoli 11. ure je ameriški vojaški radio sporočil, da je temperatura zunaj 105 stopinj fahrenheita, nato pa so začel vrteti pesem Irnvinga Berlina Beli božič. Američani v mestu so vedeli, da je čas za odhod: objava je bila dogovorjeni signal za evakuacijo, ki jo je ukazal predsednik Gerald Ford. 30. aprila je Saigon padel v roke severnovietnamskih enot in vietkonga, južnovietnamska oblast se je sesula, odšel je zadnji Američan in vojne je bilo konec. V državi je 30. april državni praznik ponovne združitve, ki se je uradno zgodila julija 1976.
Petdeset let kasneje je Vietnam ob Kitajski, Laosu, Kubi in Severni Koreji ena od petih še preostalih komunističnih držav na svetu.
