Vse se zgodi enkrat prvič. Februarja 1975 so otoški konservativci prvič izvolili žensko, Margaret Thatcher, za voditeljico stranke. Bila je tudi prva ženska za krmilom kakšne od velikih britanskih strank. Devetinštirideset let kasneje so konservativci izvolili ne samo četrto, ampak tudi prvo temnopolto voditeljico, Olukemi Olufunto Adegoke Badenoch, na kratko Kemi Badenoch. V soboto je postala voditeljica opozicije v britanskem parlamentu.
Po stopinjah vzornice – železne lady
Margaret Thatcher je štiri leta po prevzemu krmila stranke, leta 1979, postala prva premierka v britanski zgodovini in po Winstonu Churchillu najbolj globalno znana oseba britanske politike. Na oblasti je bila enajst let in 208 dni, kar je premierski rekord dvajsetega stoletja. Z oblasti so jo vrgli njeni ministri, ker je postala, za večino konservativcev, prehuda desničarka.
Konservativci so po brexitskem referendumu in odstopu Davida Camerona (2016) do minule sobote kar petkrat izbirali novega krmarja stranke. Dvakrat so izbrali moškega in trikrat žensko. Camerona je nasledila druga premierka v zgodovini Theresa May, ki se ni ravno »proslavila«, ne s sloganom Brexit pomeni brexit, ne s tem, da ni mogla izpeljati nikakršnega brexita. Na oblasti je bila tri leta in 12 dni. Nasledil jo je brexitski kolovodja Boris Johnson, ki je konservativce decembra 2019 povedel v eno od največjih volilnih zmag in konec januarja 2020 izpeljal brexit. Na oblasti je ostal samo dober mesec več kot Theresa May. Odnesli so ga laži, posebno med covidno pandemijo, in pobrexitski kaos. Nasledila ga je Liz Truss, ki je postala tretja premierka, na stolčku pa je zaradi porazne ekonomske politike ostala rekordno kratko, vsega 49 dni. Zasedel ga je Rishi Sunak, še en konservativni premier, izvoljen samo v stranki (ker novi vodja stranke avtomatično postane premier, če je stranka na oblasti). Julija letos je konservativce povedel v najhujši volilni poraz v zgodovini, kar je sprožilo nov izbor krmarja stranke.
Finale desničarjev
V finalu, v katerem so o zmagovalcu odločali člani konservativne stranke, sta se pomerila nekdanja člana več konservativnih vlad, Kemi Badenoch in Robert Jenrick, oba z desnega krila stranke, ki sta tekmovala v tem, kdo bo izzvenel bolj desničarsko, posebno o migrantih, brexitu in EU. Štiriinštiridesetletna Kemi Badenoch, z belopoltim bankirjem poročena mati treh otrok, je dobila dobrih 56 odstotkov glasov. Ni nezanemarljivo, da je pri izboru sodelovalo samo 73 odstotkov članov stranke, katerih število je rekordno majhno: 95.000. V zadnjih dveh letih se je članstvo znižalo za skoraj četrtino. To pomeni, da je zmagala z rekordno majhnim številom glasov, a njena zmaga odmeva, najbolj zato, ker je prva temnopolta oseba za krmilom kakšne od velikih strank.
Kemi Badenoch je postala članica konservativne stranke pri 25 letih. Za poslanko se je prvič neuspešno potegovala leta 2010. Prvič ji je to uspelo leta 2017, potem ko se je njen mož Hamish Badenoch, bankir, ki dela za nemško banko Deutsche Bank, dokončno odpovedal svoji politični karieri. Bila je članica vlad Borisa Johnsona, Liz Truss in Rishija Sunaka. Leta 2022 je odstopila iz Johnsonove vlade zaradi protesta proti njegovemu neresnemu premierovanju in prvič poskušala zasesti krmilo stranke, pa jo je premagala Liz Truss. Takrat bi avtomatično postala premierka, zdaj je postala voditeljica opozicije.
Ideološka razlaga poraza
Njena analiza nedavnega najhujšega poraza konservativcev na julijih volitvah, na katerih je stranka zasedla samo 121 sedežev v novem parlamentu (s 650 sedeži), je »ideološka«: bila je premalo desničarska. Govorili smo kot desničarji, vladali pa kot levičarji, trdi Kemi Badenoch. Volilci naj bi se raje kot za konservativce odločali za stranko Reformirajmo Združeno kraljestvo razvpitega brexitarja Nigela Faragea, »ker se je konservativizem preoblikoval v zelo nejasno sredinskost«. Raziskave kažejo, da zelo malo volilcev misli, da so se torijci pod njenimi predhodniki premaknili v sredino, kaj šele na levo. Večina jim je pripisala nesposobnost.
