Pisalo se je leto 2015, ko sta tedanji britanski premier David Cameron in kitajski predsednik Xi Jinping, ki je bil na obisku najvišjega ranga, kar pomeni, da je bila njegova gostiteljica pokojna kraljica Elizabeta II., v šest stoletij starem podeželskem pubu v vasi Cadsden popila velik vrček piva. In nazdravila, kot so poudarjali v Londonu, začetku zlatega obdobja v odnosih med državama. Malokdo je bil presenečen, ko je ta pub, ki je v bližini podeželske premierske rezidence Chequers, postal atrakcija za kitajske turiste ali ko ga je kupila kitajska državna investicijska družba SinoFortone Investment s pojasnilom, da je postal priljubljen med kitajskimi obiskovalci Velike Britanije, saj so hoteli pokusiti tradicionalno angleško pubsko hrano in pijačo, ki je navdušila njihovega predsednika. Novi kitajski lastniki so takrat trdili, da se koncept angleškega puba hitro uveljavlja na Kitajskem in da je to najboljša pot za kulturno povezovanje in utrjevanje političnega prijateljstva.
Kitajska (ni več) največja grožnja?
Zlato prijateljstvo med državama, s katerim je želela Britanija postati največja zagovornica Kitajske v Evropi, je zdaj samo še oddaljen spomin. Pokopala sta ga najprej bivši premier Boris Johnson, ki je omejil kitajske naložbe na Otoku, in še bolj njegova kratkotrajna naslednica Liz Truss (na oblasti je bila 45 dni), ki je Kitajsko razglasila za največjo dolgoročno grožnjo Britaniji. Na isto pot naj bi stopil tudi njen naslednik, aktualni premier Rishi Sunak, ko je že v svojem prvem premierskem govoru dejal, da je zlato obdobje odnosov s Kitajsko minilo ter da bo Velika Britanija pobožne želje nadomestila z »robustnim pragmatizmom« v odnosih s Kitajsko in z vsemi konkurenčnimi ekonomijami. Dejal je, da je bila ideja Zahoda o tem, da bo povečana trgovina s Kitajsko pripeljala do političnih sprememb na Kitajskem, naivna. Sunak je bil pod političnim pritiskom, naj zaostri stališče do Pekinga, in je dejal, da Kitajska predstavlja »sistematični izziv našim vrednotam in interesom, in to vedno bolj, saj se pomika proti vse večjemu avtoritarizmu«. Vendar je obenem priznal, da »ne moremo prezreti kitajskega pomena v svetovnih zadevah, od globalne ekonomske stabilnosti do podnebnih sprememb«.
Nova politika angažiranja
Čeprav so britanski »režimski« (beri: večinski desničarski) mediji še pred tednom dni na veliko kritizirali Kitajsko, da je preplavila Veliko Britanijo z vohuni, ki kradejo državne, poslovne in druge skrivnosti, je včeraj na obisk na Kitajsko dopotoval zunanji minister James Cleverly. Britanskega zunanjega ministra ni bilo na obisku na Kitajskem že od leta 2018, ko je Peking obiskal James Hunt, sedanji finančni minister. To zdaj je obenem najvišji obisk z Otoka v Pekingu v zadnjih petih letih in prvo znamenje, da bi Britanija rada normalizirala odnose, ki so bili napeti zaradi trditev Londona o kitajskem ogrožanju britanske varnosti, kršenju človekovih pravic, posebno v Hongkongu, nekdanji britanski koloniji, in zaradi stališča do ruske invazije na Ukrajino. Razlogi za vso to kritiko se niso spremenili, a pobrexitska Britanija si ne more več privoščiti napetih odnosov s Kitajsko kljub političnemu napihovanju, ki je bolj za domačo publiko. Posebno zato, ker so druge vodilne države, od ZDA do Francije, izboljšale odnose s Kitajsko in je bila Britanija videti vse bolj osamljena v svojem jastrebovskem nastopu.
Cleverlyjeva sogovornika bosta zunanji minister Wang Yi in podpredsednik Han Zheng. Britanski zunanji minister je pred obiskom branil »novo politiko angažiranja s Kitajsko«, rekoč, da ne bi bilo prav, če bi jo skušali izolirati zaradi njene velikosti, zgodovine in pomena. Dejanski razlog pa je razkril, ko je dejal, da ne moreš ignorirati druge največje ekonomije na svetu, ki potrebuje kitajsko pomoč v bitki z ekonomsko nestabilnostjo in podnebnimi spremembami. Dodal je sicer, da bo sogovornikoma izrazil »globoko nestrinjanje« s stališčem Kitajske do ruske invazije na Ukrajino, ki je Peking ni obsodil, kršenjem človekovih pravic in tako naprej. Bomo videli. Cleverly je moral sicer preložiti obisk, sprva predviden v juliju, zaradi skrivnostnega izginotja takratnega kitajskega zunanjega ministra Qin Ganga (menda je imel afero s prav tako izginulo znano televizijsko povezovalko).
