Triinpetdesetletni avstralski ustanovitelj Wikileaksa Julian Assange, ki je v Britaniji neprostovoljno preživel skoraj 14 let – več kot pet let v zaporu, skoraj sedem let na ekvadorskem veleposlaništvu in nekaj manj kot dve leti v hišnem priporu, je v torek nagovoril odbor Sveta Evrope za človekove pravice v Strasbourgu. »Pravica je zame nedosegljiva, saj je vlada ZDA vztrajala pri tem, da mora biti v sporazum o priznanju moje krivde vključena prepoved tožbe na evropskem sodišču za človekove pravice,« je varuhom človekovih pravic v Evropi povedal Assange. Njegove težave z roko pravice (beri: ameriškim maščevanjem) so se začele leta 2010, ko je njegov portal objavil na tisoče zaupnih dokumentov o vojnah v Afganistanu in Iraku, ki jih je Wikileaksu posredoval žvižgač. Razkrivali so tudi vojne zločine. Najbolj je odmeval video iz ameriškega helikopterja v Iraku, iz katerega je posadka namerno, kot bi šlo za računalniško igro, ubila dvanajst civilistov, med njimi dva uslužbenca tiskovne agencije Reuters.
Novinarstvo ni kriminal
Ko je Assange pojasnjeval sklenitev sporazuma o priznanju krivde z ameriškimi oblastmi, je poudaril, da je »izbral svobodo namesto neuresničljive pravice, soočen s 175 let zapora«, kolikor mu jih je grozilo v ZDA, kjer so ga obtožili vohunjenja. »Rad bi bil popolnoma jasen: danes nisem svoboden zaradi delovanja sistema. Danes sem, po letih zapora, svoboden, ker sem priznal krivdo za novinarstvo. Priznal sem krivdo za iskanje informacij pri viru, za to, da sem pridobil informacije iz vira, in za to, da sem javnost informiral o teh informacijah. Nisem priznal krivde za nič drugega,« je dejal Assange, preden je požel aplavz z besedami: »Novinarstvo ni kriminal.«
Evropske zakonodajalce je pozval, naj ukrepajo za zaščito svobode izražanja v ozračju vse večje tajnosti, kaznovanja in maščevanja za govorjenje resnice. V prvem javnem nastopu po junijski izpustitvi iz strogo varovanega britanskega zapora (za dejanske hude kriminalce) Belmarsh v Londonu in po vrnitvi domov k družini v Avstralijo je v torek v Strasbourgu trdil, da pravna zaščita žvižgačev in novinarjev obstaja samo na papirju oziroma da še zdaleč ni učinkovita v razumnem času. Razglasil se je za (nekdanjega) političnega zapornika.
Neskončno bitko za svobodo je podaljšal Trump
Britanska policija je Assangea aretirala aprila 2019 na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu, ko mu je to odpovedalo gostoljubje, domnevno zaradi kršenja hišnih pravil. Tja se je zatekel junija 2012, da bi se izognil izročitvi Švedski. Ta jo je zahtevala, ker sta ga dve Švedinji, potem ko sta izvedeli, da sta obe (prostovoljno) spali z njim v istem tednu leta 2010, obtožili posilstva. Assange je obtožbe odločno zanikal. Izročitve Švedski se je branil, ker se je bal, da je v ozadju ameriška vlada in da bi ga Švedi izročili ZDA.
Kot je povedal v Strasbourgu, se je njegov položaj dramatično poslabšal, ko je prišel na oblast Donald Trump in je za šefa Cie in javnega tožilca imenoval »dva volkova s čepicama Maga« (Naredimo Ameriko spet veliko), Mika Pompea in Williama Barra. Trumpova administracija naj bi ga veliko agresivneje preganjala. V petem letu njegovega bivanja na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu naj bi Cia načrtovala njegovo ugrabitev in usmrtitev.
Najbolj umazan del britanske vloge pri omejevanju Assangeeve svobode je bilo podaljšanje njegove zaporne kazni za kršenje zakona o varščini (tega je kršil, ko se je leta 2012 zatekel na ekvadorsko veleposlaništvo). Obsojen je bil na 50 tednov. V zaporu pa je samo zaradi ameriške zahteve o izročitvi (več nekdanjih konservativnih vlad ga je želelo izročiti, a so jim to preprečila sodišča) ostal 62 mesecev. Na tolikšno kazen ga je, po sporazumu o priznanju krivde, potem obsodilo sodišče na odročnem ameriškem otoku v Pacifiku, s katerega se je, končno na svobodi, vrnil v Avstralijo, kjer je bil s svojima otrokoma, rojenima leta 2017 in 2019, prvič skupaj zunaj zapora.
