Večinoma pričakujejo negativne posledice.
Wojcieh Przybylski, glavni urednik revije Visegrad Insight in predsednik fundacije Res Publica:
Zadnji možni poziv za pogumne ukrepe Evrope
Zmaga Donalda Trumpa na volitvah in zmaga republikancev v senatu pomenita odmik od sporočila administracije Joeja Bidna, ki je demokracijo proti avtokraciji postavljala kot ključno značilnost globalne konkurence. Desničarska politika bo verjetno dala prednost gospodarskim interesom ameriške industrije, več porabila za obrambo in sprejela drzne geoekonomske ukrepe, ki napovedujejo morebitne nove carine, celo do novih trgovinskih vojn. Transakcionizem je spet v polnem razmahu in Evropa se mora naučiti iz lastnih napak pri ravnanju s takšnimi svetovnimi voditelji, saj bodo ti najverjetneje ostali.
Napaka Evrope je bila, da je bralaiz Bidnovih ust, vendar ni upoštevala resničnosti političnih interesov. V zadnjih štirih letih se evropski voditelji niso dogovorili, kako okrepiti kolektivno obrambo z znatnimi naložbami v industrijo ali usposobiti svoje družbe za učinkovitejše obvladovanje kriz kot so podnebne spremembe ali vojne - obe sta kataklizmi današnjega časa, ki jih je povzročil človek. Znanje in načrti so na voljo, vendar voditelji večino časa preživijo v upanju, da jim ne bo treba sprejemati bolečih odločitev o financiranju ali zagotavljanju strateške osredotočenosti na varnost namesto dolgega in raznolikega seznama političnih želja. Te priložnosti so bile zamujene, ko so ZDA Evropi zagotovile obveščevalno in varnostno zaščito, ko je Rusija s pomočjo Kitajske, Irana in v zadnjem času tudi Severne Koreje napadla Ukrajino, eno največjih evropskih držav. Zdaj se mora soočiti z realnostjo, ko bo izmenjava obveščevalnih podatkov ali nadaljnja obrambna pomoč iz ZDA - če sploh - povezana z veliko višjimi stroški. Transatlantske vrednote bo zagotovo zamenjal pogovor o transakcijskih interesih.
Trumpova volilna zmaga je za Evropo zadnji možni poziv, da sprejme pogumne ukrepe, s katerimi bi se iz Evrope rešila skupnega stališča Zahoda. EU se mora resno lotiti porabe in obrambne proizvodnje, resno se mora lotiti demokratične varnosti - in se izolirati pred avtokratskimi vplivi (tujimi in domačimi) ter poleg tega ohraniti čim boljše odnose z ZDA, ki bodo s plenilsko miselnostjo dajale prednost svojim gospodarskim interesom. To ne bo enostavno. A to bo treba storiti. Evropski partnerji pa se morajo bolje usklajevati, če želimo, da naše demokracije preživijo.
Harun Cero, politični analitik iz BiH:
Potencialne katastrofalne posledice milejše politike na Balkanu
Trenutna administracija ZDA na čelu z Joejem Bidnom se vsaj na najvišjih nivojih ni veliko ukvarjala z Zahodnim Balkanom. Državni sekretar Antony Blinken se je oglašal po družbenih omrežjih nekajkrat, ko so se dogajale stvari na Zahodnem Balkanu. Nedavno je predsednik Biden na obisk sprejel premiera Goloba. Toda gledano na splošno se politični in diplomatski angažma ZDA do Zahodnega Balkana dogaja preko nižjih diplomatskih nivojev, prek pomočnikov zunanjega ministra in veleposlanikov ZDA v državah regije.
Čeprav je treba reči, da je bila ena ključnih politik Bidnove administracije v regiji pomiritev Srbije v upanju, da bo nekega dne, v daljni prihodnosti, Aleksandar Vučić sprejel resnično spremembo, opustil svoj Putinovski pristop k avtokraciji in se pridružil liberalnemu svetovnemu redu Zahoda, je jasno, da lahko z izvolitvijo Trumpa stvari izgledajo veliko slabše. Čeprav je Bidnova politika prinesla nekaj rezultatov, kot je prodaja streliva Srbije Ukrajini, mnogi trdijo, da je popuščanje Vučićevemu režimu vodilo v bolj agresivno držo v regionalnih vprašanjih, ki so jih zaznamovale napetosti v Bosni in Hercegovini ter Črni gori in, kar je zaskrbljujoče, teroristični napad na Kosovu.
Če bi bila izvoljena Harrisova, bi bile ZDA varnostno in gospodarsko še vedno vpletene v Evropo, a bi na neki točki pripravljene prepustiti skrb za Evropo Evropejcem ter bi se večinoma osredotočile na druge dele sveta, kjer vidijo večji geopolitični interes. Zmaga Trumpa pa lahko ima potencialno katastrofalne posledice za regijo iz več razlogov. Politika ZDA do Srbije in vprašanja v zvezi s takoimenovanim »srbskim svetom« bi lahko postala še milejša. Prišlo bi do lahko še večjega vpliva Madžarske in njene vlade pod vodstvom skrajnega desničarja in avtokrata Viktorja Orbana, ki želi primat nad to regijo v Evropi. Ponovno bi se lahko pojavile zamisli o izmenjavi ozemlja med Srbijo in Kosovom, kakršne smo imeli pod Johnom Boltonom v prvi Trumpovi administraciji. Obstaja nevarnost, da bi se takšni predlogi in predloge z novo Trumpovo administracijo prelili v druge države v regiji.
Milejši bi lahko bil tudi odnos do Dodikovega kroga, saj bi lahko prišlo do morebitne odprave sankcij in črtanje oseb in podjetij s črnih seznamov, povezanih z Miloradom Dodikom v BiH, pa tudi v drugih državah regije. Prav tako bi ZDA utegnile bistveno zmanjšati svojo prisotnost v varnostnih strukturah v državah regije ali pa bi se odločile za potencialni umik sil s severa Kosova.
dr. Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem:
Podprl bi lahko izraelske napade na iranske jedrske obrate
Ob zmagi Donalda Trumpa smo vsi, razen Izraela, lahko zaskrbljeni. Zelo verjetno je namreč, da bo več kot izrazito proizraelski predsednik, ki bo judovski državi dovolil bolj ali manj vse, kar bo hotela. K temu nas lahko navaja njegovo delovanje v času prvega mandata, ko je okupirani Vzhodni Jeruzalem priznal kot glavno mesto Izraela, priznal suverenost judovske države nad okupirano Golansko planoto in izvajal močan pritisk na Iran. Na Trumpovo proizraelsko politiko najbolj vpliva dejstvo, da so njegovi najbolj trdni politični podporniki evangelijski kristjani, ki verjamejo, da bo Jezus prišel drugič na Zemljo, in to šele potem, ko bo rekonstituiran svetopisemski Izrael. Zaradi tega so fanatično proizraelski. Verjetno bo na Trumpa spet vplival njegov zet Jared Kuchner, ki je judovskega rodu in precej proizraelski – Kuchner je v zadnjem času že izražal agresivna stališča, kakršna so bila za ameriško politiko značilna pred napadom na Irak leta 2003, namreč da je prišel čas za »preoblikovanje Bližnjega vzhoda«.
Najbolj nevarno bi bilo lahko to, da bo Trump verjetno podprl izraelske napade na iranske jedrske obrate – 4. oktobra je že namigoval v tej smeri. Povsem možno je, da bi ZDA s svojimi močnejšimi bombami (razbijalkami bunkerjev) sodelovale pri napadih. To bi lahko vnelo celoten Bližnji vzhod, saj bi Iran verjetno odgovoril z napadom na ameriška oporišča v zalivskih državah in poskušal zapreti Hormuško ožino. Poleg tega bo dal Trump Izraelu bolj ali manj proste roke za nadaljevanje destruktivnih politik do Gaze in Libanona, pri čemer ni mogoče izključiti možnosti, da bi prek mednarodnih finančnih institucij pritiskal na Egipt, naj sprejme prebivalstvo Gaze. Opogumljen Izrael bi se lahko odločil za še bolj agresiven pritisk na palestinsko prebivalstvo Zahodnega brega, v smeri njegovega izgona v Jordanijo. Bati se je, da bi evangelijski kristjani na neki točki lahko začeli izražati stališče, da je treba porušiti Plemenito svetišče v Vzhodnem Jeruzalemu, da bi bil lahko obnovljen Salomonov tempelj.
Ksenija Kirilova, ruska analitičarka pri washingtonskem Centru za evropsko politično analizo (CEPA):
Morda ne bo katastrofa za Ukrajino
Trumpova zmaga morda ne bo tako katastrofalna za Ukrajino, kot napovedujejo nekateri komentatorji. Pri ocenjevanju politike Donalda Trumpa in Kamale Harris do Ukrajine je treba upoštevati ne le njuna individualna stališča in preference, temveč tudi to, kako sta dojeta v širšem ameriškem političnem sistemu. Z drugimi besedami, pri ocenjevanju ameriške politike do Rusije in Ukrajine je treba Trumpa in Harrisovo obravnavati kot prispevajoča dejavnika in ne kot izolirana posameznika. Trumpov prvi mandat služi kot jasen primer.
Osebno ni kazal močnih proukrajinskih čustev, vendar je nehote postal katalizator dvostrankarskega protiruskega stališča v kongresu. Ta dinamika je nastala, ker sta obe politični stranki imeli osebne vzgibe za strožje stališče do Rusije. Demokrati so na Trumpa gledali kot na »rusko marioneto«, zaradi česar je njihovo nasprotovanje Rusiji postalo osrednja tema njihovega medstrankarskega boja. Medtem so strožji pristop podpirali tudi republikanci, ki so se želeli distancirati od vsakršne domnevne povezave z Rusijo.
V času Trumpovega mandata je Ukrajina prvič prejela smrtonosno vojaško pomoč ZDA, zaprtih je bilo več ruskih konzulatov, sankcije proti Rusiji pa so bile uzakonjene, tako da jih predsednik ni mogel zlahka preklicati. Ti ukrepi, čeprav jih ni vodil Trump sam, so se zgodili kljub njegovemu osebnemu stališču in odražajo širše politično okolje tistega časa.
Pod Bidnom se je odvijal drugačen scenarij. Kljub njegovemu osebnemu proukrajinskemu stališču so številni strokovnjaki opazili, da pri popolni podpori Ukrajini ni bil dovolj odločen. Demokrati so se vzdržali kritik Bidna, saj je bil »njihov« kandidat, medtem ko so republikanci, katerih cilj je bil ovirati demokratski program, vključno s pomočjo Ukrajini, zavzeli bolj nasprotno stališče. Tako je Rusija pod Trumpom postala »žrtev« ameriške strankarske politike, medtem ko se je Ukrajina pod Bidnom znašla v podobnem položaju.
dr. Sabina Lange, izredna profesorica na FDV in predavateljica na Evropskem inštitutu za javno upravo (EIPA):
Evropa izgublja vplivnega sogovornika
Transatlantski odnosi so steber povojne mednarodne ureditve in varnostne arhitekture v Evropi. Trgovinski odnosi med ZDA in EU pa kritični za našo blaginjo, s tem pa tudi mir in svobodo na kontinentu. S predsednikom Trumpom v Beli hiši Evropa izgublja sogovornika in zaveznika pri vztrajanju na načelih multilateralizma, univerzalnosti človekovih pravic in spoštovanju mednarodnega prava. Evropa in ZDA že sicer nimata istih pogledov na rešitve številnih mednarodnih kriznih vprašanj, ampak predsednik Trump napoveduje oster obrat stran od okvirov, procesov in pravil, ki omogočajo, da se sicer enakopravne države v svetu pogovarjajo in da so za mizo tudi najšibkejše med zelo neenakimi državami. Skupno upravljanje s klimatskimi spremembami bo prvo na udaru. Ker Trump ne sodeluje pri upravljanju s posledicami klimatskih sprememb, bo vedno več klimatskih beguncev. Ti pa bodo v prvi vrsti evropski problem.
Z vidika varnostne arhitekture v Evropi zmaga Donalda Trumpa je ob njegovi proti evropski in proti-Nato retoriki kritična za Ukrajino. Na splošno je pa Evropa v osmih letih po njegovi prvi zmagi dosegla izjemen napredek v krepitvi njenih obrambnih zmogljivosti. Z Donaldom Trumpom v Beli hiši se bodo stremenja po takoimenovani strateški avtonomiji pospešila, financiranje zanje, ob grožnji izgube Natovega ščita, pa legitimiziralo. Toda denar bo treba nekje vzeti in pričakujemo lahko široke debate v več evropskih državah glede sproščanja fiskalnih pravil za financiranje obrambnih zmogljivosti, izdatkov za pomoč Ukrajini, kot tudi za njihovo optimizacijo v okviru izgradnje skupnih evropskih obrambnih zmogljivosti.
Čeprav manj medijsko izpostavljena, pa je po moji oceni izvolitev Donald Turmpa ključna za blaginjo in politično podobo Evrope. Kandidat Trump je napovedoval ekstremno zaščito ameriškega trga z visokimi carinami tako za blago iz EU, kar je še posebej relevantno za avtomobilsko industrijo, kot za blago iz Kitajske. Slabih 9,5 milijonov delovnih mest v EU je neposredno vezanih na trgovino z ZDA, dodatnih 16 milijonov še posredno. Če pride od tako ostro oteženega dostopa oziroma prek carin znižane konkurenčnosti na ameriškem trgu, bodo evropska podjetja morala hitro iskati nove trge. Medtem bo avtomobilska industrija odpuščala in nehala naročati sestavne dele pri dobaviteljih. Tudi slovenskih. Hkrati bodo kitajska podjetja zaradi istega zaprtja ameriškega trga izvajala večji pritisk na evropski trg. Ob povečani brezposelnosti in zmanjšani blaginji bo argument nesposobnosti tradicionalnih političnih strank, da se spopadejo z realnimi problemi volivcev, dobil dodaten zagon, razširil prostor za trumpovsko demagogijo, populizem in uničujoč razdor med evropskimi politiki. Rešitve za avtomobilsko industrijo pa ne bo prinesel. Kot kaže, je ta v rokah novo nastajajočega vodstva EU.
