Turčija se pripravlja na začetek kopenske ofenzive na severu Sirije, s katero namerava vzpostaviti »varno območje«, torej neke vrste obmejno tamponsko cono, s katero bi okrepila svojo nacionalno varnost. Že teden dni turške letalske sile napadajo pripadnike kurdske stranke PKK in enote YPG, ki jih krivijo za nedavni teroristični napad v Carigradu. V napadih letalstva in turških dronov naj bi bilo doslej ubitih več kot 300 kurdskih borcev. Vendar žrtve po poročanju Sirskega observatorija za človekove pravice niso bili zgolj kurdski borci, temveč tudi pripadniki sirskih varnostnih sil.
Zbliževanje Asada in Erdogana
Vnovična okrepitev turških napadov – v nedeljo so bili izvedeni v okolici Alepa – skrbi tako zaveznice kurdskih milic ZDA kot tudi Rusijo, saj dodatna eskalacija konflikta v Siriji ni v njenem interesu. Na turške napade so minuli teden iz Sirije z izstrelitvami raket in minometnih granat na turško ozemlje odgovorile tudi kurdske sile. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan sicer že dlje časa goji željo, da bi na severu Sirije vzpostavil tamponsko območje, s katerim bi kurdskim milicam onemogočil nadzor nad celotnim obmejnim ozemeljskim pasom. Občasni turški vdori na sirsko ozemlje – od leta 2016 je Turčija v Siriji izvedla tri vojaške operacije – tega cilja niso dosegli.
Načrtovana turška ofenziva na severu Sirije utegne dodatno destabilizirati državo in na novo premešati geopolitične karte. Sirski predsednik Bašar Al Asad je v minulih mesecih nakazal pripravljenost na pogovore o normalizaciji odnosov s Turčijo. Te ni skrival niti Erdogan, ki se je z Asadom hotel sestati ob robu vrha Šanghajske organizacije za sodelovanje v Uzbekistanu, vendar Asada na srečanje ni bilo. Turški politični vrh je namreč v minulih letih spremenil svoj odnos do Asada prav zaradi kurdskega vprašanja. Iz Ankare niso več pozivali k strmoglavljenju Asada, temveč so si želeli večjega sodelovanja, tudi normalizacije odnosov. Za začetek je bilo v tem političnem procesu organiziranih več srečanj vodje turške obveščevalne agencije Hakana Fidana z njegovim sirskim kolegom Alijem Mamlukom.
Kurdska svarila
Erdogan je novo kopensko ofenzivo turških sil na severu Sirije napovedoval že v začetku poletja. Cilj prihajajočega kopenskega vdora naj bi bile kurdske enklave Tal Rifaat, Manbidž in Kobane, v okolici katerih sicer Turčija s pomočjo vojske in s svojimi lokalnimi sirskimi milicami po prejšnjih vdorih nadzoruje že več vasi. Vojska naj bi vzpostavila okoli 30 kilometrov globok varnostni pas na severu Sirije, iz katerega bi pregnala vse sile kurdskih milic.
V kurdskih silah, ki so bile najtesnejše zaveznice mednarodne koalicije v boju proti Islamski državi, ZDA pozivajo, naj preprečijo novi vdor turške vojske na njihovo ozemlje. Washington opozarjajo, da bi turški vdor ogrozil nadaljevanje boja proti preostankom Islamske države v Siriji (tam naj bi delovalo še od 6000 do 10.000 njihovih pripadnikov), hkrati pa se pripravljajo na obrambo svojega ozemlja. V ameriški administraciji Turčijo pozivajo k zadržanosti, podobni pozivi pa prihajajo tudi iz Rusije, ki je s svojo vojaško vpletenostjo v sirski državljanski vojni omogočila preživetje Asadovega režima.
Bo Ankara dobila zeleno luč?
V najbolj idealnih razmerah bi Turčija od obeh potrebovala vsaj tiho privolitev v začetek ofenzive. Toda interes Rusije in ZDA je drugačen od turškega.
Rusija si zaradi vse težjih razmer na ukrajinskem bojišču ne želi dodatne eskalacije v Siriji. Hkrati potrebuje turško nevtralno držo za nadaljevanje pogovorov v Ukrajini. Tako je Moskva v zadnjih dneh sicer dejala, da so bili turški povračilni zračni napadi na kurdske položaje upravičeni, vendar so iz ruskega zunanjega ministrstva hkrati prihajali pozivi k zadržanosti. Proti eskalaciji razmer v Siriji so tudi v ZDA, ki sicer na severu Sirije ohranjajo še okoli 900 vojakov in inštruktorjev. Ti urijo prav kurdske milice, združene v tako imenovanih Sirskih demokratičnih silah. A tudi ameriška pozornost, namenjena Siriji, je zaradi vojne v Ukrajini močno splahnela. Hkrati Washington še vedno čaka, da Turčija in tudi Madžarska kot zadnji članici severnoatlantskega zavezništva ratificirata protokole o pridružitvi Švedske in Finske k Natu.
