Jutri bo minilo šestdeset let od začetka vrhunca kubanske raketne krize, ko je bil svet po splošnih ocenah najbliže jedrski vojni. Takratno dogajanje zdaj še bolj odmeva zaradi ugibanj, ali bi bila Rusija pripravljena uporabiti taktično jedrsko orožje v Ukrajini. »Prvič po kubanski raketni krizi smo soočeni z možnostjo armagedona,« je prejšnji teden dejal predsednik ZDA Joe Biden. Jedrsko orožje so doslej v spopadu uporabile le Združene države ob koncu druge svetovne vojne, ko so vrgli bombi na Japonsko. Najbolj pa so se ZDA in Sovjetska zveza ponovni uporabi približale jeseni leta 1962.
Trinajst najbolj vročih dni
Uradni začetek kubanske raketne krize je 16. oktober 1962. Tisti torek zjutraj so ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja obvestili, da so ameriška izvidniška letala zaznala gradnjo izstrelišč za sovjetske rakete z jedrskimi konicami na Kubi. Moskva se je za to odločila na prošnjo Havane, saj je Castrova oblast želela zaščito pred ZDA, ki so leto prej prek kubanskih izseljencev organizirale invazijo z neslavnim koncem v Prašičjem zalivu. Sovjetsko zvezo je k nameščanju raket na Kubi napeljala tudi prisotnost ameriških jedrskih raket srednjega dosega Jupiter v Italiji in Turčiji.
Šest dni kasneje je Kennedy v televizijskem govoru s položajem seznanil ameriško javnost. Dejal je, da bi rakete lahko zadele vse ozemlje od Kanade do Peruja. Sovjetske poteze je označil za »namerno izzivalne in za neupravičeno spremembo statusa quo, ki ga ne moremo sprejeti«. Napovedal je sedem ukrepov na čelu s pomorsko blokado okoli Kube s pregledom vsake ladje, če bi domnevali, da na Kubo prevaža ofenzivno orožje, in ji onemogočili nadaljnjo pot.
Sovjetski voditelj Nikita Hruščov je blokado označil za »dejanje agresije« in zapisal, da jo bodo sovjetske ladje ignorirale. »Če pretehtate položaj s trezno glavo brez čustev, boste razumeli, da si Sovjetska zveza ne more privoščiti, da ne zavrne despotskih zahtev ZDA,« je zapisal. Glavna bojazen takrat je bila, da bi morebitni incident na morju peljal v vojno med jedrskima supersilama.
26. oktobra je iz Moskve po dveh kanalih prišel predlog: s Kube bodo umaknili rakete v zameno za konec pomorske blokade in za ameriško zavezo, da ne bo invazije na Kubo. Naknadno je Moskva zahtevala še umik raket Jupiter iz Turčije. Dan kasneje se je položaj spet zaostril s sestrelitvijo ameriškega izvidniškega letala nad Kubo, v katerem je umrl ameriški pilot. ZDA na to niso vojaško odgovorile. 28. oktobra so v skladu navedenimi predlogi dosegli sporazum, le da je dogovor o umiku raket iz Turčije ostal tajen. Dnevnik je takrat na naslovnici zapisal: »Ves svet si je oddahnil.«
Grozeča pika,
ki se ne bi smela pojaviti
Kubanska kriza ni edina, ko je človeštvo hodilo po tankem ledu. Leta 1983, denimo, je Sovjetska zveza sestrelila civilno južnokorejsko letalo, ki je zašlo v območje prepovedi leta. Umrlo je vseh 269 ljudi na krovu, med njimi ameriški kongresnik. Odnosi med Washingtonom in Moskvo, ki je trdila, da je šlo za načrtni preizkus njene pripravljenosti, so se zelo zaostrili in v takšnem vzdušju se je tri tedne kasneje, 26. septembra 1983, na monitorju pred očmi sovjetskega podpolkovnika Stanislava Petrova pojavila pika. Sistem mu je sporočal, da so ZDA izstrelile balistično jedrsko raketo in nato še do pet raket. Toda Petrov je ocenil, da gre za lažni alarm, saj radarji niso ločeno potrdili izstrelitve, ker so ga učili, da bo v primeru napada raket precej več, in ker je bil sistem nov.
Izkazalo se je, da je imel prav.Če bi -kot bi po pravilih moral - po verigi poveljevanja navzgor sporočil, da so ZDA izstrelile rakete, bi Sovjetska zveza morda odgovorila, saj je v takšnih razmerah časa za odločitev malo. Incident je prišel v javnost šele leta 1998. Tudi sedaj pa je veliko opozoril, da bi zaradi visoke napetosti med ZDA in Rusijo v spopad lahko peljala tudi napačna informacija ali ocena.
