Krogla ga je prijela v trebuh in drobci kamenja so mu ranili nogo. A rane niso bile smrtne. Skril se je med trupla, se izkopal izpod njih in več dni bežal naprej skozi gozdove. Uspelo se mu je prebiti do svobodnega ozemlja v Tuzli. Tedaj je imel šestnajst let in šteje za najmlajšega med redkimi, ki so preživeli streljanje. V Srebrenici nihče, ki je preživel, ne govori, da je imel srečo. Sreče ni bilo tam nobene in je ni niti danes, ko v Potočarih na pokop čaka naslednjih 520 preminulih.
N.A. zdaj spet živi v Srebrenici, v Republiki Srbski, in spremlja sojenje Ratku Mladiću. Lani so Mladića ravno aretirali in N.A. o njem ve vse. O poveljniku vojske Republike Srbske ve vse veliko muslimanov v Bosni. Prva priča na sojenju, Elvedin Pašić, ki je v Haagu nastopil v ponedeljek, je govoril o Mladićevih zločinih iz leta 1992. A njegova pripoved o ropanju, požiganju, mučenju, streljanju, je povsem enaka tistim iz let 1993, 1994 in 1995. Številke so se v letih vojne podeseterile, vendar so bile metode "vojskovanja" proti civilnemu prebivalstvu in vojnim ujetnikom ter končni cilj – srbska država na ozemlju, kjer so živeli Bošnjaki – znani ves čas. Zato muslimani, ki so preživeli genocid, danes kažejo s prstom na „mednarodno skupnost“.
Ne gre toliko za to, da je v Srebrenici, zaščitenem območju Združenih narodov, nizozemski bataljon mirovnih sil nedolžne ljudi, namesto da bi jih branil, prepustil Mladićevim klavcem. Bolj gre za to, da so vsi, ki so z visokih položajev opazovali Mladićevo „končno rešitev“, leta 1995 lahko vedeli, kaj bo storil. Vzorec je bil znan že vsa leta poprej. Leta 1992 je bil N.A. - ki svoje ime prikriva, saj preveč ve, da bi nekdanji vojaki republike Srbske lahko mirno spali – star trinajst let. Elvedin Pašić, ki danes živi v ZDA, je v ponedeljek govoril o tem, kar je N.A. preživljal tri leta, do „velikega finala“, ki se je končalo z 9000 mrtvimi, ki so jih več mesecev organizirano zakopavali in prekopavali tovornjaki in bagri.
Totalitarni sistemi so vedno vsaj toliko sistematični, kolikor so nori. Zato ni mogoče misliti, da se je novemu predsedniku Srbije (ne Republike Srbske!), zgodil diplomatski faux pas, ko je takoj po prevzemu funkcije, v enem prvih intervjujev, zanikal srebreniški genocid. Tomislav Nikolić natančno ve, kaj govori. Nekdanji Šešljev namestnik je na liniji "mednarodne skupnosti", mirovnih posrednikov in pogajalcev iz vrst elite, ki so dobro vedeli, kaj počne Mladić. Krog "poznavalcev" je sklenjen. In se po enakem vzorcu tudi sedemnajst let kasneje (in tudi desetletja poprej) vrti po vsem svetu. Stotine zelenih krst - ki jih ni nihče preprečil, pa bi jih lahko - nad glavami očetov, bratov, sinov, mater, sester, hčera v Srebrenici so slika sorodnosti sveta.
