Protest, ki se je začel na spletu in mobilnih telefonih, se je s kamenjem in palicami končal na prašnih tleh pred muzejem egiptovske civilizacije. Na stotine ljudi je bilo ranjenih. Spopadi so izbruhnili zgodaj popoldne in so zvečer še vedno trajali. Najhuje naj bi bilo pred slovitim Egipčanskim narodnim muzejem, kjer naj bi se oblikovala glavna "fronta" med privrženci oblasti in privrženci opozicije.
Vse več poročil medtem prihaja tudi o ustrahovanju in napadih na tuje novinarje, ki poročajo o protestih. Več ameriških in evropskih novinarjev je bilo v spopadih poškodovanih, a bolj skrb zbujajoča so poročila o vrsti tujih novinarjev, ki jih je pridržala policija in jim odvzela snemalno opremo.
Po torkovi napovedi Mubaraka so včeraj iz tujine prihajali predvsem pozivi in opozorila, da mora predsednik tranzicijo omogočiti takoj. Obenem je tujina - med drugimi ZDA, ZN in EU - v luči včerajšnjega nasilja pozivala k miru in zadržanosti.
Uradni Egipt je te pozive zavrnil. Tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva Hosam Zaki je obenem pozive k takojšnji tranziciji označil kot poskus podpihovanja nemirov v Egiptu.V sredo je egiptovski režim z vso silo odgovoril na zavzetje trga Tahrir s strani protestnikov, ki zahtevajo odstop predsednika Hosnija Mubaraka. Na ulice so v desettisočih prišli predsednikovi privrženci, ki so se soočili s protestniki na glavnem trgu. Napadli so jih s kamenjem in palicami.
Glas ulice se sliši tudi v Jordaniji, Jemnu...
Na trenutke so prizori v okolici Tahrirja spominjali na biblijske scene. Prijezdilo je nekaj moških na konjih in oslih in se zapodilo med protestnike. Egiptovska vojska, ki je zaprla ulice s tanki, jih je pustila, da so neovirano odšli proti trgu. Še včeraj so vsakega protestnika, ki je hotel na Tahrir, pregledali, da s seboj ne bi nosil orožja. Danes so spuščali Mubarakove privržence mimo s koli v rokah in noži v žepih in tudi na kamelah. Protest, ki se je začel na spletu in mobilnih telefonih, se je s kamenjem in palicami končal na prašnih tleh pred muzejem egiptovske civilizacije.
Ljubezen do predsednika
"Dobil sem SMS," je zjutraj povedal pripadnik krščanske koptske manjšine. Podpisali so ga Ljubitelji Egipta. "Pridite vsi na ulice izrazit ljubezen do Egipta in podpret predsednika Mubaraka." Kopti so bili zelo zadržani do protestov, ker se bojijo, da bi prevrat pripeljal na oblast muslimanske brate. Protidemonstracije naj bi bile spontan izraz ljubezni do predsednika, ki je v torek zvečer bil videti v defenzivi in šibak. Vendar so od vsega začetka kazale visoko stopnjo organiziranosti.
Priprave na protidemonstracije so se začele takoj po Mubarakovem govoru, v katerem je napovedal, da ne bo kandidiral na septembrskih volitvah. Obljubil je, da bodo spremenjeni členi ustave, ki določajo, kdo lahko kandidira za predsednika in koliko časa lahko traja njegov mandat. Državna televizija je takoj sprožila silovito propagandno kampanjo, da so vse zahteve protestnikov izpolnjene. Hkrati je pred televizijsko zgradbo nekaj deset ljudi protestiralo v podporo Mubaraku.
Sredi dopoldneva je bilo podpornikov režima že nekaj tisoč. V četrti Mohandessin, ki jo od trga Tahrir loči le most čez Nil, je na nekem vogalu ženska srednjih let z razpršilcem pisala slogane po stebrih. Prazno pločevinko je predala enemu redkih policistov, ki je bil na cesti in jo je očitno varoval. Že nekaj ur zatem je bilo pred glavno džamijo Mustafa Mahmuda na stotine ljudi s portreti predsednika Mubaraka in tiskanimi plakati s slogani v njegovo podporo.
Moški z megafoni so jih spodbujali, naj gredo proti Tahrirju. Z vseh ulic okrog trga so prihajali protestniki in hodili med tankovskimi zaporami, ki so na eni strani varovale zgradbo parlamenta in ameriško veleposlaništvo. Vojaki so jih spuščali mimo, prihajali so organizirano, vendar so bila njihova čustva pristna. Veliko je bilo mišičastih moških v usnjenih jopičih, ki so se obnašali uradniško, veliko pa je bilo tudi žensk z otroki in starejših ljudi. S poltovornjaka so delili zastave in plakate.
Razbite glave
"Užalili so našega predsednika in cel Egipt," je rekel moški, ki je nosil egiptovsko zastavo. "Ne bomo dovolili, da poteptajo našo ljubezen do Egipta. Egipt ima rad predsednika Mubaraka."
Najprej je bilo vzdušje praznično, hitro pa je postalo zelo zoprno. Na tujce so pljuvali, da so oni krivi za nesrečo, ki je zajela državo. Tudi vojaki niso bili več razpoloženi za pogovore. Protestniki so se umaknili. Veliko ljudi je imelo razbite glave in krvave srajce. Nikjer ni bilo videti nobenega rešilnega avtomobila, vojska je bila kot posredniška sila popolnoma neučinkovita. Na ulicah Talat Harb in Kasr el Nil, ki s trga vodijo skozi središče, vsak skrbi za svojo glavo.
