Že prve poteze novega premierja Keira Starmerja, prva mednarodna srečanja (Natov vrh v ZDA, vrh Evropske politične skupnosti v Angliji) ter prvi obiski njegovih ministrov v tujini prinašajo novo, zelo drugačno in resno zunanjo politiko, ki je večji del 14-letne vladavine konservativcev ni bilo. Še zlasti je to veljalo v odnosu do Evrope zaradi zaslepljenosti z brexitom, ki je ostajal sveta krava britanske politike tudi potem, ko je bilo jasno, da je polomija. Vodilnim politikom namreč ni bilo jasno, kako bo njihova vera v brexit vplivala na Otočane, ko bo prišel nov volilni dan.

Iskanje odziva na poslabšanje varnostnih razmer v svetu

5. julija, dan po največjem volilnem porazu konservativcev in brexitarjev oziroma po orjaški zmagi laburistov Keira Starmerja, ki je bil proti brexitu in za reprizo referenduma, pa brexit naenkrat ni bil več bavbav in ovira za normalizacijo oziroma ponastavitev britanskih odnosov z Evropo in EU, ki so jih zastrupili bivši premier Boris Johnson in drugi brexitarji. Starmer je napovedal tudi ponastavitev odnosov z globalnim jugom (konservativcem je pripisal popolno zanemarjanje odnosov s tem delom sveta, od Afrike do Latinske Amerike) in skupen boj proti podnebnim spremembam.

Novi zunanji minister David Lammy, ki je ta teden na obisku v Indiji, da bi tudi z njo na novo postavil odnose na bolj zdravih temeljih (o trgovinskem sporazumu se državi neuspešno pogajata že dve leti), je pred volitvami napisal odličen članek za revijo Foreign Affairs o stanju mednarodnih odnosov, v katerem je napovedal, da bo laburistična zunanja politika temeljila na progresivnem realizmu. Za prvo odgovornost zunanje politike je razglasil primeren odziv na poslabšanje svetovnih varnostnih razmer. »Britanska zunanja politika je vedno temeljila na odnosih z ZDA in Evropo. Ti dve sili,« je zapisal Lammy, »sta bili vedno skali, na katerih je Britanija gradila svojo varnost.«

Odnosi z njima pa se morajo prilagoditi spremembam. »Američani potrebujejo vse več prepričevanja, da Evropejci naredijo dovolj za varnost svoje celine. Ker se ZDA bolj osredotočajo na Azijo, bodo imele manjšo sposobnost za akcijo drugod. Britanija je pripravljena na težak pogovor o delitvi bremen, ko bo stekel resen proces krepitve kolektivne varnosti. Da bi bili kos tem spremembam, je bolj kot kdaj prej pomembno, da Britanija razvije tesnejše zunanjepolitično in varnostno sodelovanje z EU in glavnimi zavezniki v Evropi.«

Kočljive izjave na
obeh straneh Atlantika

Prvi korak k obnovi pobrexitskih odnosov z Evropo je včeraj naredil novi britanski obrambni minister John Healey, ki ga je Starmer poslal v Nemčijo, Francijo, Poljsko in Estonijo. V Berlinu sta z nemškim kolegom podpisala – tako Healey – nov varnostni sporazum, ki je prvi korak k novim obrambnim odnosom med državama. »V Franciji, Poljski in Estoniji bomo nadaljevali krepitev obrambnih vezi z našimi evropskimi zavezniki, s katerimi skupaj trdno stojimo za Ukrajino,« je dejal Healey. V Estoniji bo obiskal britanske vojake, ki branijo Natovo vzhodno mejo z Rusijo, kot je dejal. »Njihova navzočnost in naša odločenost, da se postavimo proti Putinovi agresiji, kažeta, da je Nato temelj evropske obrambe,« trdi Healey.

Nemajhna skrb britanske zunanje politika je možnost, da se v Belo hišo vrne Donald Trump. Ne gre samo za njegov pretekli kritični odnos do Nata in grožnje z zmanjšanjem vojaške pomoči Ukrajini, s katero je ta teden tudi Britanija sklenila varnostni sporazum. Tudi domnevno posebni odnosi med Britanijo in ZDA bi utegnili postati zelo neposebni, ker je Starmer v preteklosti kritiziral Borisa Johnsona kot britanskega Trumpa, Lammy pa je o Trumpu dejal, da je neonacist in sociopat z lasuljo.

Potencialna zamera pa je tudi na britanski strani: Trumpov podpredsedniški kandidat J. D. Vance je pred dnevi trdil, da lahko Britanija pod Starmerjem postane prva resnično islamistična država z jedrskim orožjem, in se norčeval iz Britancev. Morda si premisli. Saj je v preteklosti tudi o Trumpu dejal, da lahko postane ameriški Hitler, in da je idiot, škodljivec in podobno. V Londonu pa upajo, da 47. predsednik ZDA ne bo isti kot 45., ampak bo to prva predsednica, Kamala Harris. 

Priporočamo