Včeraj, enajst dni po parlamentarnih volitvah, so se v 577-članski francoski skupščini prvič zbrali novi poslanci. Razdeljeni so na več blokov: 182 jih je iz levega bloka, 168 iz sredinskega vladnega bloka, skrajna desnica ima 142 poslancev, 40 republikanci in tako naprej.
Prvi korak novega sklica skupščine je izvolitev predsednika skupščine in včeraj so na ta položaj v tretjem poskusu, kot že leta 2022, izvolili dosedanjo predsednico Yaël Braun-Pivet, ki je kandidatka sredinskega vladnega tabora, so jo pa podprli tudi poslanci desnice. V odločilnem tretjem krogu je prejela 220 glasov, osem več kot v drugem. V prvem krogu, ko sta kandidirala še dva poslanca desnice, je bila šele tretja s 124 glasovi.
V prvih dveh poskusih je bila za izvolitev potrebna absolutna večina, v tretjem je zadoščala relativna večina. Skrajni desničar Sébastien Chenu je v prvem krogu dobil 142 glasov, v drugem 143 in v tretjem 141, komunist André Chassaigne pa v prvem 200, v drugem 202 in v tretjem 207 glasov. Očitno so se na levici, se pravi v Novi ljudski fronti (NLF), ki se nikakor ne more dogovoriti o skupnem kandidatu za premierja, glede skupnega kandidata tokrat sporazumeli. A njegov poraz kaže, da bi NLF, ki želi sestaviti vlado, težko prišla do večine v skupščini.
Blokada ostaja
Po volitvah je skupščina še naprej razdeljena na tri bloke. Predsednik države Emmanuel Macron je nedavno dejal, da bo od tega, kdo bo izvolil predsednika skupščine, odvisno, koga bo imenoval za novega premierja. Vendar do kakšnega pomembnejšega povezovanja včeraj ni prišlo, le okoli 40 poslancev desnih republikancev je v drugem in tretjem krogu podprlo sredinsko Braun-Pivetovo.
Macron je pred tem v torek sprejel odstop vlade, da bi ministri, ki so iz sredinskega tabora, lahko kot poslanci sodelovali na volitvah predsednika skupščine. Po ustavi tega sicer ne bi smeli, saj ostajajo ministri do oblikovanja nove vlade in ne smejo opravljati hkrati dveh funkcij, a državni svet, ki ima vlogo ustavnega sodišča, se je razglasil za nepristojnega v tem vprašanju.
Odstopljena vlada premierja Gabriela Attala bo v vsakem primeru odslej opravljala le še tekoče posle. Državni svet pa lahko razveljavi vsak vladni ukrep, ki bi šel predaleč, na primer če bi uveljavil nove pravice in dolžnosti državljanov. Pravzaprav ni točno določeno, kaj so tekoče zadeve. Vsekakor pa bo naloga Attalove vlade skrb za varnost v času olimpijskih iger, ki se začenjajo prihodnji teden, prav tako nima omejenih pristojnosti v primeru nujnih zadev, kot so teroristični napadi ali proračun za naslednje leto.
Ker je vlada v odstopu, je skupščina ne more odstaviti. Macron kot predsednik tudi nima roka, do katerega bi moral imenovati novega premierja. Zelo slabo sicer bo, če bo Attalovo vlado ohranil predolgo. Francozi so namreč na parlamentarnih volitvah množično glasovali proti takšni vladi. A neke večine, ki bi omogočila novo vlado, za zdaj ni na vidiku. Ob taki razbitosti skupščine bo težko sestaviti že manjšinsko.
Nezaželena tehnična vlada
Menda pa naj bi bili vodilni politiki strank vendarle vse bolj pripravljeni sodelovati pri oblikovanju nove vlade, ker nočejo prevzeti odgovornost za krizo političnega sistema in ker nočejo tehnične vlade, v kateri bi oblast prevzeli visoki funkcionarji, ki bi bili v resnici samo Macronovi sodelavci. Macrona sicer zdaj niti v lastnem taboru ne marajo več, ker je junija razpisal predčasne parlamentarne volitve.
Najbrž bo Attalova vlada ostala na položaju vsaj do 1. oktobra, ko se začnejo redna zasedanja skupščine in razprave o proračunu. Gre za izjemno pomembno in težavno vprašanje, saj ima Francija trenutno v EU največji proračunski primanjkljaj, lani je dosegel 5,5 odstotka BDP.
