To je bila volilna noč, ki je konservativci ne bodo nikoli pozabili. Ne samo zato, ker je bilo med preštevanjem glasov iz ure v uro bolj jasno, da bodo doživeli rekorden poraz, ampak tudi zato, ker je bilo med njihovimi 251 poraženimi poslanci in poslanskimi kandidati rekordnih enajst ministric in ministrov, ki so bili ob poslanske sedeže. To se je zgodilo celo med člani stranke najbolj priljubljeni Penny Mordaunt, ki jo je svet spoznal kot nosilko kraljevega meča na kronanju Karla III. Zato ne bo mogla kandidirati za šefico stranke, ko bo voditeljski položaj zapustil nekdanji premier, zdaj vodja konservativne vlade v senci Rishi Sunak.
Torijska žajfnata opera
Ob sedež je bil tudi Grant Shapps, ki je bil poslanec devetnajst let in večni minister, saj je bil na ministrskih položajih pod štirimi premierji, nazadnje Sunakov obrambni minister. Shapps glasno sodeluje v medsebojnem obtoževanju in iskanju krivcev za rekordni volilni poraz konservativcev. Zelo poenostavljeno trdi, da je ta posledica nesposobnosti stranke zgladiti medsebojna razhajanja in da so namesto tega z rivalstvi in vkopavanjem frakcij za okope ustvarili neskončno politično žajfnato opero. »Pozabili smo temeljno pravilo politike: ljudje ne glasujejo za razdeljene stranke,« je dejal.
Najbolj samokritično govori nekdanja zelo desna notranja ministrica Suella Braverman, ki jo je Sunak odstavil, ko je kritizirala londonsko policijo, češ da je »pristranska do propalestinskih protestov«. Ambiciozna Bravermanova, ki ji je uspelo obdržati poslanski sedež, se kar naprej opravičuje volilcem. »Obnašali smo se, kot da smo upravičeni do vašega glasu ne glede na to, kaj smo in česa nismo naredili,« je dejala. »Država si zasluži boljše od tega, izboljšati se moramo in obljubljam, da bom naredila vse, kar je v moji moči, da si povrnemo vaše zaupanje. Oprostite, žal mi je. Žal mi je, da vam moja stranka ni prisluhnila in da vas je razočarala. Vi, čudoviti britanski narod, ste glasovali za nas več kot štirinajst let, mi pa nismo izpolnili obljub.« Zveni kot jasna napoved kandidature za Sunakovo naslednico. Potencialnih kandidatov je kar nekaj, vendar uradnega imena ni še nobenega. Med mogočimi kandidati je tudi Sunakova ministrica za poslovne zadeve Olukemi Olufunto Badenoch, ki ji privrženci napovedujejo, da bo postala prva temnopolta voditeljica konservativcev.
Sunak naj gre in
se nikoli več ne pojavi?
Poraženi premierji in voditelji strank v Britaniji imajo lepo staro navado, da takoj odstopijo in potem ostanejo na položaju do izvolitve naslednika. Sunak se je odločil drugače in hitro ustanovil vlado v senci kljub plazu kritik na njegov račun. Med kritiki prednjači lord David Frost, nekdanji vodilni brexitski pogajalec, ki je strupeno pozval Sunaka, naj »gre in se nikoli več ne pojavi«. »Sunakovo kratko tragično vodenje vlade je končano, in to je najbolje za nas, čeprav sem si želel, da bi se zgodilo že prej,« je dejal Frost.
Vse kaže na to, da Sunak ostaja v sedlu samo začasno in da gre za kompromis vodilnih ljudi v stranki, tako da bo ostal do jesenskega kongresa stranke, da bi ta imela več časa za povolilni »post mortem«, v katerem prevladujejo prepiri o tem, ali so konservativci doživeli rekordni poraz, ker so postali premalo ali preveč desničarski. Nekdanji minister in eden od brexitarjev Jacob Rees-Mogg, ki je izgubil poslanski sedež, je poraz pripisal temu, da je stranka opustila ključna konservativna načela. Z drugimi besedami: bila je premalo desničarska. Nekdanji pravosodni minister Robert Buckland medtem opozarja proti drsenju v desno. Buckland, ki ga prav tako ni več med poslanci, pravi, da bi bil pomik v desno »katastrofalna napaka, ki bi nas vrgla v brezno, in darilo laburistični vladi, ki bi z njim vladala mnogo let«. Kaos, ki je dal pečat konservativni vladi po brexitskem referendumu, se očitno nadaljuje tudi v opozicijskih klopeh.
