Ministrstvo s predlogom zakona, katerega cilj je večja dostopnost psihoterapevtske obravnave, med drugim uvaja poklic psihoterapevt in klinični psihoterapevt. Vpeljuje tudi nosilca pooblastila, ki bi psihoterapevtom podeljeval licence.

Tako psihoterapevti kot klinični psihoterapevti bi za opravljanje dejavnosti morali imeti veljavno licenco ter bi morali biti vpisani v register psihoterapevtov in kliničnih psihoterapevtov. Predlog zakona določa več pogojev za pridobitev licence, med katerimi sta ustrezna izobrazba in usposabljanje za samostojno izvajanje obravnave.

Tako bi kandidati za pridobitev licence morali imeti izobrazbo, pridobljeno po univerzitetnem študijskem programu druge stopnje oziroma izobrazbo, ki ustreza tej ravni izobrazbe in je v skladu z zakonom uvrščena najmanj na raven osem. Morali bi skupno opraviti najmanj 1900 ur različnih usposabljanj.

Toda več strokovnih združenj opozarja, da to ni dovolj. Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, Združenje za otroško in mladostniško psihiatrijo, Združenje psihiatrov pri Slovenskem zdravniškem društvu ter Združenje psihoterapevtov Slovenije so v ponedeljkovem sporočilu za javnost ponovno opozorili, da predlog zakona niža izobrazbene standarde za zdravljenje ljudi z duševnimi motnjami, torej občutljivo skupino.

Tako bodo ljudi, ki so zboleli za depresijo, motnjami hranjenja ali psihotičnimi motnjami še naprej obravnavali posamezniki, ki so po osnovni izobrazbi lahko gradbeniki, ekonomisti ali pa diplomanti zasebnih neakreditiranih študijskih programov, so navedli.

Ministrstvu so predlagali, naj predlog zakona spremeni tako, da postavi jasno ločnico med klinično psihoterapijo in psihoterapijo. Želijo si, da bi klinično psihoterapijo še naprej regulirala področna zdravstvena zakonodaja kot dejavnost v zdravstvu, psihoterapijo pa bi v predlogu preimenovali v psihosocialno svetovanje in jo dovolili izven zdravstva, denimo ljudem kot pomoč pri osebnostni rasti.

Opozorili so še, da je treba oboje nujno ločiti od pristopov, ki ne sodijo v nobeno od teh področij, in so povsem brez znanstvene osnove ali učinkovitosti. Še naprej bi morali širiti mrežo zdravstvenih delavcev na področju duševnega zdravja, so poudarili.

Delitvi psihoterapevtov na dva poklica pa so med javno razpravo nasprotovala številna druga združenja in zveze. Tako na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj - podružnica Ljubljana in Združenju zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije menijo, da je psihoterapija samostojen poklic na različnih področjih.

Na Zvezi prijateljev mladine Slovenije pozdravljajo namero zakonodajalca, da uredi področje psihoterapije. »Otrokov razvoj je edinstven in neponovljiv. Zamujeni dnevi, tedni, meseci, v Sloveniji celo leta, lahko posameznika zaznamujejo za vse življenje,« so poudarili v nedavnem sporočilu za javnost. Ministrstvo so pozvali, naj zakon med drugim uredi tako, da bo psihoterepevtsko pomoč nudil otrokom in mladostnikom v stiski ter zagotovil ustrezno število psihoterapevtov, usposobljenih za delo z otroki.

Med političnimi strankami se je oglasila zunajparlamentarna stranka Vesna. Menijo, da mora predlog zakona, ki še ni primeren za obravnavo, med drugim določiti jasne pogoje, pod katerimi lahko posamezniki opravljajo to delo, ter kdo in pod katerimi pogoji se lahko za ta poklic izobražuje.