Društvo za nenasilno komunikacijo, Inštitut 8. marec in Delavska svetovalnica so v sredo znova pozvali k spremembam zakona o delovnih razmerjih, ki bi žrtvam nasilja v družini dale možnost krajšega delovnega časa, deset dodatnih delovnih dni plačane odsotnosti v koledarskem letu, posebno pravno varstvo in varstvo v zvezi z neugodnim delovnim časom. Večinoma gre za ženske, ki se z otroki umikajo iz nasilnega odnosa. Možnost dodatne zaščite je predvidena za tiste žrtve, ki so nasilje doživele v zadnjih dveh letih in ga prijavile, postopki pa še potekajo. Potrdilo o tem bi izdal center za socialno delo. Odločitev o dodatni zaščiti bo sprejela vsaka žrtev sama. Mnoge najbrž še vedno ne bodo razkrile svoje stiske delodajalcu, ker bodo ocenile, da je to zanje bolje. Prav je, da imajo to možnost, so poudarili predlagatelji.
Zaradi postopkov zmanjka dopusta
»Iz dolgoletnih izkušenj na tem področju vemo, da sodelovanje v neštetih postopkih, ki čakajo žrtve, potem ko prijavijo nasilje in iščejo pot do varnosti, ni samo čustveno, temveč tudi časovno breme,« je v sredo izpostavila Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo. In dodala: »Večkrat se srečamo z žrtvami nasilja, ki povedo, da so porabile že ves dopust, vabila na center za socialno delo, obiske z otrokom na psihoterapiji in podobno pa enostavno ne nehajo prihajati. Vse te institucije, ki ponujajo različne in zelo pomembne storitve, ki žrtvam omogočajo, da se varno postavijo na noge, namreč običajno delajo do 16. ure, ko večina zaposlenih še dela.«
Predlagatelji so še izpostavili, da takšni zakonodajni ukrepi niso nekaj novega, saj so podobne določbe že uzakonjene v številnih ameriških zveznih državah, v Avstraliji, na Novi Zelandiji, tudi v Italiji, kjer so žrtve nasilja v obdobju treh let upravičene do največ treh mesecev plačane odsotnosti z dela. Je pa Katja Zabukovec Kerin posebej poudarila, da je bistvo ukrepa olajšati pot tistim žrtvam, ki drugače ne zmorejo dovolj dobro sodelovati v različnih postopkih, ne bo pa novela zmanjšala nasilja. »Na tak način naslavljamo težave, ki jih znamo zaradi izpovedi žrtev danes že locirati. Je pa to le eden od neštetih ukrepov, ki jih moramo kot družba sprejeti, da se ne bomo ob vsakem femicidu spraševali, zakaj ni nihče nič naredil. Ni namreč enega samega ukrepa, s katerim ustavimo femicide in nasilje nad ženskami – potreben je nabor povezanih ukrepov,« je podčrtala.
Predlog so omenjena društva ministrstvu za delo poslala že v prvi polovici januarja. Na pristojne smo zato naslovili vprašanja, ali so že obravnavali predlog in kaj menijo o njegovi vsebini. »S socialnimi partnerji smo dogovorjeni, da same vsebine pogajanj ne bomo komentirali, dokler ta ne bodo zaključena. Zato ne moremo sporočiti več. Kar lahko v tej fazi povemo, pa je, da je ministrstvo načeloma naklonjeno povečevanju pravic delavk in delavcev, še posebno ko gre za ranljive skupine, med katere spadajo tudi žrtve nasilja, kjer gre najpogosteje za ženske. Predvidevamo, da bi lahko bila pogajanja končana do konca junija,« so pojasnili na ministrstvu.
Stranke podpirajo dodatno zaščito žrtev
Ali so pripravljeni podpreti novelo oziroma ali podpirajo tovrstne spremembe, smo vprašali tudi parlamentarne stranke. Včeraj smo prejeli odgovore vseh, razen SDS. Iz SD so sporočili, da s predlogom še niso bili seznanjeni, a da podpirajo tako krepitev delavskih pravic kot tudi vseh programov in ozaveščanj, ki so namenjeni preprečevanju nasilja in pomoči žrtvam ter njihovem opolnomočenju. »Zagovarjamo ničelno toleranco do nasilja, hkrati pa podpiramo različna prizadevanja za urejanje položaja žrtev nasilja v družini. Zagotovo bomo tako kot doslej z nevladnimi organizacijami kar se da konstruktivno sodelovali, saj gre za pomembno problematiko večje zaščite žrtev in izboljšanje njihovega položaja,« so sporočili iz Gibanja Svoboda. Z zaščito in razbremenitvijo žrtev nasilja v družini se strinjajo tudi v NSi in Levici.
Ob tovrstnih predlogih se vedno znova pojavijo tudi določeni pravni pomisleki o posebni obravnavi določene skupine ljudi, saj obstajajo tudi druge okoliščine, ki bi morda prav tako terjale posebno obravnavo, v tem primeru v okviru delovnopravne zakonodaje. Pravnica Katarina Bervar Sternad je pojasnila, da v slovenski zakonodaji, ko govorimo o pozitivni diskriminaciji (posebni ukrepi za tiste, ki so v neenakem položaju pri uresničevanju pravic), ni nekega posebnega pravila, kdo je lahko tarča ukrepov, in da je bolj pomembno, kako to zakonodajalec utemelji. Ob tem je spomnila na sicer še nepotrjeno resolucijo o nacionalnem preprečevanju nasilja v družini in nasilja nad ženskami 2023–2028, ki predvideva celostni nabor ukrepov za zaščito žrtev nasilja.
