Kardiološki pregledi so med storitvami, na katere morajo slovenski bolniki čakati posebno dolgo. Celo ob napotnici z oznako zelo hitro, ko bi morali biti na vrsti najpozneje v dveh tednih, do pregleda pridejo po okoli štirih mesecih, je razvidno iz podatkov Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Tudi drugi prvi pregledi, ki so za mnoge prebivalce pot do diagnoze, ostajajo ozko grlo javnega zdravstva.
Vprašljive napotitve, daljše čakanje
Da bi lahko skrajšali čakalne vrste, bo treba spregovoriti tudi o napotitvah in vlogi posameznih ravni zdravstva, meni primarij Matija Cevc, ki vodi Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije. Bolnika načeloma spremlja družinski zdravnik, je spomnil, a dogaja se tudi, da vodenje bolezni v osnovnem zdravstvu predajo kardiologu. »Kardiolog lahko izboljša terapijo, toda v nadaljevanju mora obravnavo voditi osebni zdravnik. Nekaj drugega pa je, če pride do poslabšanja, ki ga družinski zdravnik ne more obvladati,« ugotavlja Cevc. Stalno obravnavo pri kardiologu včasih pričakujejo tudi sami bolniki, je pojasnil, a tako prenašanje nalog znotraj javnega sistema ni smotrno. Tovrstne napotitve hkrati prispevajo k daljšim čakalnim dobam za bolnike, ki dejansko potrebujejo kardiologa, je bil jasen Cevc. Dodatno zmedo vnaša tudi prelaganje napotovanja zaradi raznovrstnih bolnikovih težav na specialiste v bolnišnicah, je ocenil.
Cevc obenem ugotavlja, da so intelektualne storitve v zdravstvu v primerjavi z različnimi preiskavami vrednotene nesorazmerno slabo, kar vpliva tudi na prve preglede. »Intelektualno delo bo treba bolje vrednotiti v vseh delih zdravstva. Ne gre le za štetje, koliko stikov s pacienti ima posameznik, ampak za vsebino teh stikov. Stik lahko pomeni pisanje napotnic ali pa pogovor s pacientom in načrt njegovega zdravljenja,« je ponazoril. V primeru osnovnega zdravstva je treba, ko gre za razmerje med prvimi in kontrolnimi pregledi, po oceni sogovornika upoštevati tudi starost in potrebe pacientov. Pri starejših bolnikih s kompleksnimi težavami so kontrolni pregledi potrebni pogosteje, je poudaril, hkrati so zahtevnejši in trajajo dlje. Uravnoteženje vseh teh dejavnikov bo zahtevno, ugotavlja Cevc, a to je smiselna pot. Upoštevati pa je treba, da pri spremembah financiranja in organizacije ne gre za hitre procese, je dodal.
Podcenjena pot do diagnoze
Na ministrstvu za zdravje napovedujejo, da bodo ta mesec začeli pripravljati celovite ukrepe za skrajševanje čakalnih dob. Plačevanje po realizacij (torej neomejeno) brez ustreznega sistema spodbud in kontrol ne bo prineslo upada števila čakajočih, ocenjujejo na ministrstvu, ki ga po odstopu Danijela Bešiča Loredana vodi predsednik vlade Robert Golob.
Na ministrstvu so zatrdili, da so se pomanjkanja osebja v bolnišnicah lotili na več ravneh. Rešitve med drugim vidijo v prilagoditvah organizacije dela in v nadzoru nad učinkovitostjo izvajanja storitev pri izvajalcih zdravljenj. Sicer pa se strinjajo, da so za zdravje pacienta bistvenega pomena ravno prvi pregledi, ki omogočajo dostop do diagnostike in nadaljnjega zdravljenja. Pomembno je tudi, da so opravljeni pravočasno, kar v trenutnih razmerah ni zagotovljeno, opažajo na ministrstvu.
Kako bodo spodbujali opravljanje prvih pregledov, še niso razkrili. Izpostavili pa so minuli teden sprejeto uredbo, ki omogoča plačilo dodatnih zdravljenj za storitve z veliko čakajočimi. Spomnimo, da je treba omenjenim storitvam prišteti še zdravljenja in preglede, za katere je bila podlaga za plačilo po realizaciji zagotovljena že prej. Lani sprejeta interventna zakonodaja je sprva sicer omogočala, da so v celoti plačana vsa zdravljenja, a ni olajšala dostopa do prvih pregledov. Čakalne dobe so se od takrat le še podaljševale: na prve preglede je glede na podatke NIJZ prvega julija letos predolgo čakalo 76.245 ljudi, kar je dobro polovico več kot na začetku lanskega novembra. Da bodo po obdobju, ko so se izvajalci usmerjali predvsem v bolje plačana zdravljenja, neomejeno financirane še nekatere storitve, je bilo sicer jasno že ob junijskem sprejemu novele interventnega zakona.
