Bela štorklja (Ciconia ciconia) je ena najbolj prepoznavnih vrst ptic pri nas in je zelo priljubljena in pozitivno sprejeta. Verjetno tudi zato, ker imajo štorkljo mnogi za simbol sreče pa tudi rodnosti. Kmetovalcem so štorklje v pomoč pri zmanjševanju števila malih glodalcev, predvsem miši in voluharic na poljih. »Gnezda si bele štorklje uredijo kar v naseljih, kmetovalce pa spremljajo pri oranju in košnji travinja,« pravi biolog Dušan Klenovšek, sodelavec Kozjanskega parka. Kot dodaja, naj bi bilo, tudi po ugotovitvah strokovnjakov, v Sloveniji vedno več gnezdečih parov bele štorklje. Tudi na območjih, kjer jih pred desetletji ni bilo. Za to so »krive« čedalje milejše zime, zaradi katerih se vse več štorkelj jeseni ne poda na naporno in nevarno pot na afriško celino, temveč zimo preživijo v okolju, kjer gnezdijo.
Rozi zaradi težav s peresi ni mogla poleteti
A žal niti pri nas razmere zanje niso idealne. Nasprotno, zelo so zaskrbljujoče. »Pred dnevi sem prejel obvestilo o mladi štorklji iz naselja Gornji Lenart na obrobju Brežic, ki ni mogla leteti, zato je bila več tednov odvisna od pomoči zakoncev Cvelbar. Rozi, kot sta poimenovala zakonca najmanjšo štorkljo med štirimi mladiči, je žal padla iz gnezda. Nekaj hrane je našla na travniku sama, stalno pa sta jo hranila tudi 'krušna starša'. Najbolj od vsega ji je teknila poli salama,« opisuje Klenovšek. Rozi je rasla, dobivala perje, poletela pa ni, zato sta Cvelbarjeva predvidevala, da ima težave s krili. »Rozi smo ujeli in jo prepeljali v azil za prostoživeče živalske vrste na Muto, kjer ji je Zlatko Golob hitro postavil diagnozo. Ugotovil je, da so peruti v redu, perje pa ne. Razprta perut je namreč razkrila vrzeli med letalnimi peresi, zaradi katerih Rozi ni mogla poleteti. Na posameznih peresih so bile tanke svetle proge, ki so znak tako imenovanega prehranskega stresa,« pove Klenovšek. In doda, da je v azilu letos že več kot deset štorkelj z enako diagnozo. In kaj botruje tej težavi? »Prehranski stres,« odgovarja Klenovšek.
S travnika peš čez prometno cesto
Bele štorklje se hranijo na poljih, travnikih, ob mlakah in potokih. Vsa potrebna hranila pa jim zagotavljajo miši, voluharice, krti, velike žuželke (kobilice in hrošči), deževniki, kuščarji in žabe. Če vse to dobi, mlada štorklja raste normalno. Žal pa zaradi večkratne košnje in favoriziranja uspevanja trav, ne pa palete cvetnic, na travnikih skoraj ni več velikih kobilic in hroščev. Pomanjkanje teh pa je po Golobovih besedah razlog nepopolnega izraščanja letalnih peres.
Štorkljam je tako treba zagotoviti nekajtedensko primerno hranjenje, da peruti z vsemi peresi spet postanejo funkcionalne. Klenovšek pa opiše še en zaplet, ki se je zgodil mlademu samcu Toniju, ki prav tako ni mogel leteti. S travnika v okolici Dobove pri Mostecu, na katerem se je hranil, se je h gnezdu vračal peš, in to prek prometne ceste. Zgolj previdnim voznikom gre zahvala, da je preživel. Tudi njega so nato ujeli in prepeljali k sorodnikom v Dobrovniku v Prekmurju, ki so se že pripravljali na selitev. »Tudi v tem primeru gre zahvala za srečni konec krušnima staršema, zakoncema Blatnik, ki sta mlade štorklje prepeljala v azil, kjer so jih pozdravili, nato pa sta jih vrnila v Dobrovnik,« srčno gesto zakoncev opiše Klenovšek.
