Ustavni pravnik dr. Miro Cerar je leta 1991 sodeloval pri pisanju slovenske ustave, zato smo ga prosili za pojasnilo, zakaj predsednik oziroma predsednica republike po ustavi nima pristojnosti ne pri potrjevanju sodnikov ne pri potrjevanju ministrov. »Obdobje pisanja ustave je bilo obdobje prehajanja iz nedemokratičnega v demokratični politični sistem. V tistem času je prevladovalo mnenje, da gre med novimi državnimi organi glede volitev sodnikov v največji meri zaupati demokratičnemu predstavništvu ljudstva, to je državnemu zboru. Takratno sodstvo je bilo praktično v celoti proizvod prejšnjega političnega in pravnega sistema, zato sodnemu svetu, v katerem imajo večino sodniki, niso želeli podeliti odločilne vloge pri volitvah sodnikov. Prav tako v tistem času med večino političnih strank ni bilo dovolj zaupanja v institucijo predsednika države, saj je bil takrat, kot predsednik predsedstva in pozneje kot individualni predsednik, v tej konkretni vlogi Milan Kučan, ki je bil eden glavnih akterjev prejšnjega nedemokratičnega režima. Tako da tudi predsedniku republike niso v zvezi s tem podelili nobene pristojnosti,« nam je razložil Cerar.
Demos ni želel močne vloge predsednika republike
Podobno pojasnilo smo dobili od dr. Rajka Pirnata, strokovnjaka za upravno pravo, ki je bil v času sprejemanja slovenske ustave republiški sekretar (minister) za pravosodje in upravo. »Rešitev, da ministra imenuje in razrešuje državni zbor, je bila leta 1991 v ustavo zapisana zato, da se povečata moč in vpliv državnega zbora, saj je bila alternativa, da ministre imenuje in razrešuje predsednik republike. Zaradi tedanje politične situacije Demos, ki je imel večino v tedanji skupščini, ki je sprejemala ustavo, ni želel močne vloge predsednika republike,« nam je potrdil Pirnat.
Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je v zvezi s postopkom imenovanja sodnikov, kot ga od leta 1991 ureja slovenska ustava, ocenila, da gre za odmik od parlamentarnega sistema. »To je predvsem posledica ravnanj takratne politike oziroma sprememb, ki so jih v ustavo vnesli v zadnji fazi njenega sprejemanja. Ta anomalija je bila v parlamentarnem sistemu oblikovana ad personam, zaradi bojazni pred takratnim predsednikom predsedstva Republike Slovenije Milanom Kučanom,« je med razpravo o morebitnih ustavnih spremembah v državnem zboru poudarila tudi Klakočar Zupančič.
Z dežja pod kap?
Miro Cerar nam je pojasnil, da sedanji predlog za spremembo ustave, s katerim bi ključno vlogo pri izvolitvi sodnikov prevzela sodni svet in predsednik republike, uživa podporo pretežnega dela stroke in je pripravljen tudi ob upoštevanju primerjalnih ureditev. »Bojim pa se, da se glede na nizko stopnjo politične in pravne kulture v Sloveniji tudi z navedenim prenosom teh pristojnosti ne bomo mogli izogniti politizaciji in zapletom pri imenovanju sodnikov. Resno bo torej treba premisliti, ali ne bomo prišli z dežja pod kap. Želim si, da bi bila sprememba, če bo sprejeta, res dobro domišljena,« je pristavil.
Urška Klakočar Zupančič meni, da bi morali podobno ustavno spremembo kot pri sodnikih izpeljati tudi pri imenovanju oziroma razreševanju ministrov. »Imamo čuden sistem, po katerem ministre imenuje in razrešuje državni zbor. Težko se izrekam o tem, kakšen je odnos med premierjem in ministrico za kmetijstvo. Ni me zraven, ne vem tega. Mislim pa, da je skrajni čas, da spremenimo ustavo tako, da bo premier tisti, ki bo izbiral in tudi razreševal svojo ekipo. Tako da jaz danes o vaši razrešitvi ne bom glasovala,« je Klakočar Zupančič napovedala 13. oktobra med razreševanjem kmetijske ministrice Irene Šinko. Nekaj dni pozneje je zaradi tega uporništva skoraj ostala brez funkcije prve dame hrama demokracije.
Ministra se nista hotela
podrediti volji premierja
Predlagano spremembo ustave, po kateri bi svojo ekipo izbiral in razreševal vsakokratni predsednik oziroma predsednica vlade, strokovno podpira tudi Miro Cerar, ki je vlado vodil med letoma 2014 in 2018. Sedanja ureditev je po njegovem mnenju tujek v našem parlamentarnem sistemu, ki predsednika vlade pretirano ovira pri menjavah ministrov. »Tudi sam sem kot predsednik vlade pri dveh menjavah ministrov (Janka Vebra in Julijane Bizjak Mlakar), ki se nista hotela podrediti moji volji, izkusil vse negativne plati sedanje ureditve. Na koncu mi je sicer uspelo s predlogoma za njuno razrešitev, toda postopek v državnem zboru je tako zboru kot vladi po nepotrebnem jemal dragoceni čas in energijo,« je prepričan nekdanji premier Cerar.
Ob omenjeni razrešitvi kmetijske ministrice Irene Šinko so se koalicijski poslanke in poslanci, zlasti tisti iz Gibanja Svoboda, znašli v zelo neprijetnem položaju. V razpravi so hvalili njeno delo, na koncu pa so glasovali za razrešitev, ker je tako želel predsednik vlade in šef njihove stranke dr. Robert Golob. »Politično gledano ima vlada oziroma vladna koalicija očitno precejšnje težave sama s seboj. Toda z vidika ureditve imenovanja ministrov je prav, da o tem odloča predsednik vlade in ne parlament. Dokler premier uživa podporo parlamenta, mu mora biti omogočeno, da sam odloča o ministrih. Če se kak minister z razrešitvijo ne strinja, lahko to kadar koli pojasni javnosti. Nikakor pa ni smiselno za to sklicevati celotnega državnega zbora,« je sklenil ustavni pravnik Miro Cerar.
