Direktor psihiatrične klinike v Ljubljani Bojan Zalar je v odzivu na očitke o domnevnem nasilju in zlorabah na ljubljanski psihiatriji, ki so jih od več prič zbrali pri portalu N1, med drugim dejal, da »je bilo dvajset let nazaj prijavljenih deset spolnih zlorab, pa jih je bilo devet res, danes pa od desetih ne vem, če je ena res, ker je to del nečesa, sistema«. Njegova izjava je precejšen del javnosti močno razburila, tudi tisti, ki se poklicno oziroma strokovno ukvarjajo s področjem spolnega nasilja, pa opozarjajo, da je daleč od realnosti. Lažne prijave so namreč v izraziti manjšini.
Na Zalarjev cinizem so se kritično odzvali v Društvu SOS telefon, saj v njegovi izjavi vidijo ponoven poskus utišanja žrtev spolnega nasilja in zlorab. »Spolno nasilje je kaznivo dejanje, ob katerem je izraženega največ dvoma v žrtev. Gre za težko dokazljiva kazniva dejanja, pri katerih so žrtve tekom sodnega postopka, kadar do njega sploh pride, popolnoma razčlovečene in ponovno viktimizirane znotraj sistema,« opozarjajo v društvu in dodajajo, da še vedno ogromno spolnega nasilja ostaja neprijavljenega. »Realnost žrtev in nas, ki jih vsakodnevno spremljamo, je, da živimo v sistemu, kjer se jim po pravilu ne verjame, v katerem se nanje prelaga krivdo za preživeto nasilje, kjer se gre v dvomu včasih celo tako daleč, da sodnik sploh ne postavi izvedenca, ali pa ta naredi poročilo zgolj na osnovi predhodne dokumentacije, ne da bi enkrat samkrat sreča osebo, o kateri poda svoje mnenje,« so kritični v društvu, ki se ukvarja s pomočjo ženskam in otrokom, ki so žrtve nasilja.
Statistični podatki govorijo drugače
Sodni izvedenec za področje klinične psihologije je tudi Zalar, ki je pred svojo oceno o domnevno 90 odstotkih neresničnih prijav to dejstvo celo poudaril. Sodišče lahko sodne izvedence angažira v fazi sodne preiskave ali pa šele na samem sojenju, tudi podatki iz sodnih dvoran pa zanikajo Zalarjevo trditev.
Po zadnjih obdelanih podatkih statističnega urada za leto 2021 so slovenska sodišča na področju vseh kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost predlani izrekla 139 pravnomočnih odločb. Med njimi je bilo 83 pravnomočnih obsodb in še štirje izrečeni varnostni ukrepi, v 52 primerih pa sodišče ni ugotovilo krivde, ali pa je že prej ustavilo kazenski postopek in do sojenja niti ni prišlo.
Zalarjevih besed ne potrjujejo niti podatki statističnega urada, ki se nanašajo na odločitve tožilstva, ki lahko po prejeti kazenski ovadbi slednjo zavržejo, ali pa se odločijo za pregon z neposredno vložitvijo obtožnice oziroma zahtevajo sodno preiskavo. V letu 2021 je tožilstvo sprejelo 408 odločitev na področju kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. V 147 primerih je kazensko ovadbo zavrglo, v 261 pa se je odločilo za pregon.
Lažne prijave so izjemno redke
Ob tem je treba poudariti, da oprostilna sodba ali zavržena kazenska ovadba še ne pomenita, da si je žrtev kaznivo dejanje preprosto izmislila, temveč gre lahko zgolj za pomanjkanje dokazov, ali pa za ugotovitev, da opisano dejanje ne ustreza kazenski definiciji posameznega kaznivega dejanja. Česar pa še ni mogoče označiti za lažno prijavo.
Kot pravi vrhovna državna tožilka Mirjam Kline, ki se je kot nekdanja vodja oddelka za mladoletniško, družinsko in spolno kriminaliteto na ljubljanskem tožilstvu srečevala s številnimi primeri spolnega nasilja, so lažne prijave na tem področju sila redke. »So tudi primeri, pri katerih se izkaže, da ni prišlo do spolnega nasilja, ali da ni prišlo do dejanja na opisan način, vendar govorimo o res majhnem odstotku primerov,« pojasnjuje tožilka Kline. Na naše vprašanje, s koliko tovrstnimi primeri se je vsakoletno srečala med njenim delom na ljubljanskem tožilstvu, odgovori, da niti ne vsako leto. Tudi sicer ima občutek, da se število prijav, ki niso resnične, ne povečuje. »Zadnja leta v tem ne odstopajo. Mogoče se je spremenila percepcija, ker je prijav spolnega nasilja več in zato morda kdo upa, da teh dejanj vendarle v resnici ni toliko.«
Popoldne se je Zalar odzval z dodatnim pojasnilom, v katerem je po poročanju STA med drugim navedel, da je bila njegova izjava izvzeta iz konteksta in da je želel izpostaviti, kako napačno in škodljivo je lahko, »če je za morda neresničnimi izjavami o nasilju zavajajoč efekt za paciente«. Poudaril je, da je nujno, da se žrtev hitro in učinkovito zaščiti in da se žrtve ne smejo bati prijaviti spolnega nasilja.
