Po kadrovski krizi v družinski medicini in primarni pediatriji v osnovnem zdravstvu nastaja novo žarišče. Ob zgodnejših odpustih iz bolnišnic in staranju prebivalstva se potrebe po patronažni oskrbi naglo povečujejo, zaposleni pa se srečujejo z vse bolj kompleksnimi stanji pacientov. Obenem v tem delu javnega sistema manjka blizu 200 diplomiranih medicinskih sester, je pokazala nedavno objavljena analiza Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). To pomeni skoraj petino medicinskih sester v patronažnem zdravstvenem varstvu.
Na udaru zlasti preventiva
Posebno hudo pomanjkanje patronažnih medicinskih sester so zaznali v osrednjeslovenski, savinjski, gorenjski in podravski regiji. Zdravstvenih tehnikov, ki delajo v patronaži, je celo za polovico premalo. Na NIJZ so se v analizi – njeni avtorji so Irena Debeljak, Martina Horvat, Tit Albreht in Radivoje Pribaković Brinovec – naslonili na priporočene kadrovske normative in januarske podatke o zaposlenih v patronaži. Da bi bilo patronažno varstvo v prihodnje dovolj dostopno in kakovostno, so dodatne zaposlitve nujne, je razvidno iz njihovih ugotovitev.
V tem delu javnega sistema ni čakalnih dob, je spomnila nacionalna koordinatorica področja patronažnega zdravstvenega varstva pri NIJZ Martina Horvat. Pacientu, ki potrebuje injekcijo, medicinska sestra ne more reči, da ga bo obiskala, ko bo utegnila. Ob pomanjkanju osebja pa trpi preventiva: manj je možnosti za obiske starejših zaradi preprečevanja padcev, obiske otrok v drugem in tretjem letu in obiske ljudi, ki se ne odzivajo na vabila v presejalne programe za zgodnje odkrivanje raka. »Pri preprečevanju težav bi lahko, če bi bilo zaposlenih dovolj, naredili še več. Patronažne medicinske sestre vedo, kateri prebivalci so najbolj ranljivi, a se sami ne izpostavijo,« je opozorila Martina Horvat, ki je v preteklosti vrsto let delala kot patronažna medicinska sestra. Dodatne dileme, kako naprej, se odpirajo ob vzpostavljanju sistema dolgotrajne oskrbe, ki s patronažnim varstvom za zdaj ni povezan. To povečuje tveganje dodatnega drobljenja kadrov, ugotavlja sogovornica. Po njeni oceni bi bilo smiselno uporabiti obstoječo mrežo in v patronažno varstvo vključiti tudi bolničarje. Potrebe po pomoči bolnikom na terenu se bodo že zaradi staranja prebivalstva samo še povečevale.
Težko ločevanje oskrbe
Da v patronažnem varstvu vznikajo resne kadrovske težave, opaža tudi predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije Monika Ažman. »Zgolj vprašanje časa je bilo, kdaj se bo to zgodilo,« je dejala. Po njenem bi lahko marsikatero zagato v prihodnje preprečili že s tesnejšim sodelovanjem zdravstvenega resorja, ministrstva za delo in ministrstva za solidarno prihodnost. »Dolgotrajno oskrbo bi bilo najbolj smotrno nasloniti na obstoječi model patronažnega varstva in zaposliti dodaten kader. Zdravstveno in socialno oskrbo je težko ločiti; kam bo v konceptu dolgotrajne oskrbe umeščena zdravstvena nega, pa še vedno ne vemo,« je pristavila.
Bolniki, ki bi v preteklosti po posegu v bolnišnici ostali po ves teden, so danes doma že po dveh dneh, je spomnila predsednica zbornice. »Primerjava z razmerami pred desetletjem sploh ni mogoča. Pojavljajo se novi posegi, prebivalstvo se stara, patronažna oskrba pa vključuje tudi postopke, ki so jih včasih izvajali v bolnišnicah,« je naštela. To na primer velja za menjavo urinskega katetra, za katero so patronažne medicinske sestre danes posebej usposobljene. Bolniku to prihrani prevoz v bolnišnico, je poudarila Monika Ažman, a morata pri takem posegu sodelovati dva zdravstvena delavca. Patronažne medicinske sestre imajo pomembno vlogo tudi pri zdravstvenem varstvu novorojenčkov in njihovih mater, ki iz porodnišnic prav tako prihajajo hitreje kot pred leti. Obenem se številčnejše generacije patronažnih medicinskih sester bližajo upokojitvi. Po oceni Ažmanove bi bilo treba za začetek okrepiti že obstoječe zmogljivosti: »Ker delajo na terenu, potrebe prebivalcev posebej dobro poznajo prav patronažne medicinske sestre.«
