Predsednik države Borut Pahor, ki se mu predsedovanje nepreklicno izteka, je včeraj na posebni slovesnosti v predsedniški palači podelil državno odlikovanje, in sicer red za zasluge Slovenskemu gorniškemu klubu Skala ob stoletnici delovanja za izjemen prispevek k poznavanju in spoštovanju slovenskih gora.

Za vse, ki ste morda pozabili: gre za gorniško društvo, ki je pred poldrugim letom najvišje priznanje podelilo takratnemu predsedniku vlade Janezu Janši. Obrazložitev nagrade je bila, milo rečeno, legendarna. Ne bo odveč, če del obrazložitve ponovimo še enkrat. »Naključen gornik ne bo začuden, če bo v Lepeni, Trenti, bovški kotlini ali na Kaninu zaslišal dolenjsko narečje sredi plezališča, na vrhu stene ali sredi smučišča. To bo zagotovo Janez Janša, ki bo med gorniškim klepetom pripravljen deliti z njim zadnji požirek vode ali še kako želeni ostanek dopoldanske malice, shranjen za zlato gorniško rezervo.«

Pahorjevo odlikovanje gorniškega kluba, ki je najvišje odlikovanje podelil nekomu, ki je sredi gora pripravljen deliti zadnjo kapljo vode, je seveda povsem logično in primerno. Neprimerno je le to, da Pahor tudi sam ni temu gorniškemu odrešeniku podelil najmanj jabolka navdiha. Nekaj dni ima še čas. Kako lepo (in primerno) bi bilo, če bi čisto zadnje, ampak zares zadnje odlikovanje Pahor podelil Janši in bi skupaj odjahala v sončni zahod ...