Stanje na hudourniških območjih v Sloveniji je porazno, kar ne preseneča. Na državni ravni se z njimi nihče ne ukvarja sistematično, za urejanje hudournikov se namenja mizerna sredstva. Po podatkih Direkcije RS za vode (DRSV) je bilo za urejanje hudournikov leta 2019 namenjenih 4,1 milijona, naslednje leto 3,9 milijona, predlani 5,4 milijona evrov, lani pa 7,4 milijona evrov. Za primerjavo, projektiranje in postavitev srednje velike prebiralne pregrade, ki ob neurjih zadržuje plavje večjih dimenzij, stane okoli 200.000 evrov, tekoči meter zaščitne mreže pa pet ali več tisoč evrov. Na Tirolskem v Avstriji so imeli pred nekaj leti 150 pregrad, a so njihovo število povečali na okoli tisoč. V Sloveniji jih imamo kakšnih 30.
Kdo je na državni ravni odgovoren za hudournike? Po pojasnilih Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) je problematika hudourništva sestavni del usmerjanja gospodarjenja v varovalnih gozdovih ter gozdovih s poudarjeno varovalno in zaščitno funkcijo gozda, ki večinoma pokrivajo zaledja hudourniških območij. Kot so poudarili, pa ukrepi v gozdnogospodarskih načrtih in gozdarstvu niso vezani na gradbeno-tehnične ukrepe, ki so v domeni drugih inštitucij, temveč na gozdnogospodarske in gozdnogojitvene ukrepe, ki na širšem območju hudournikov zmanjšujejo tveganja, ki bi lahko izhajala iz gozdnih sestojev. »Preventivni hudourniški ukrepi se na terenu izvajajo predvsem v varovalnih gozdovih ob sanaciji po številnih močnejših naravnih nesrečah, ki so v zadnjih desetih letih prizadele gozdove, ter ob gradnji gozdnih prometnic,« so pojasnili na ZGS in dodali, da niso neposredno vključeni v urejanje voda. »To je opredeljeno kot javna služba, ki se po državi izvaja na podlagi podeljenih koncesij in v okviru letnega programa, ki ga pripravi DRSV.«
Po pojasnilih DRSV se obvezna javna služba na področju urejanja voda izvaja po predhodno izdelanih letnih programih del. Kot ključno težavo pri urejanju hudournikov so izpostavili višino letnih sredstev: »Prizadevamo si, da bi za izvajanje gospodarske javne službe urejanja vodotokov pridobili več sredstev iz integralnega dela proračuna. Več denarja bi pomenilo, da bi lahko vzdrževanje vodotokov izvajali v večjem obsegu in s tem večjo pozornost posvetili tudi hudourniškim območjem, saj se zavedamo, da je bilo zaradi prenizkih sredstev to področje več let zapostavljeno. Kljub pomanjkanju finančnih sredstev pa nam je uspelo izvesti kar nekaj ureditev na hudourniških odsekih.« Od leta 2019 več kot 140, so navedli, a se je velika večina nanašala na vzdrževalna dela, nove pregrade so bile zgrajene le tri. Sanacijska dela po poplavah v strugah rek v naseljenih predelih so v polnem teku. »Po Sloveniji imamo trenutno 190 delovišč. Vse razpoložljive ekipe in mehanizacija so na terenu. Ker je območje, kjer je nastala škoda, tako obsežno, ne moremo hkrati delovati na celotnem območju,« so povedali na DRSV.
Pred dnevi smo v Dnevniku opozorili, da se nujno potrebna dela na hudourniških območjih zaradi možnih obilnih jesenskih padavin (še) ne izvajajo v potrebni meri. »Dela na hudournikih so zaradi nedostopnosti terena mestoma zahtevna. Prav tako je na nekaterih območjih potrebna primerna mehanizacija, s katero v Sloveniji ne razpolagamo v zadostni meri. Da bi pospešili dela na hudournikih po poplavah, smo si prizadevali dobiti tudi pomoč iz tujine v obliki mehanizacije za odstranjevanje naplavin, ki smo jo dobili,« so povedali na DRSV.
Drugačen način vzdrževanja
Po njihovih pojasnilih ima večina slovenskih vodotokov zaradi izjemne hribovite in gričevnate pokrajine v povirju hudourniški značaj, kar terja drugačen način vzdrževanja in investicij kot nižinski deli vodotokov. »Za doseganje najbolj optimalnih razmer se je vodotokom treba posvetiti celovito,« poudarjajo. A prav v tem stališču bi lahko tičala kardinalna napaka pri urejanju hudourniških območij. »Znanje, potrebno za urejanje nižinskih delov vodotokov, na položnejših ravninskih predelih, kjer voda prestopi bregove in je prisotno predvsem odlaganje finih delcev in plavja, je drugačno od znanja za celostno urejanje z gozdom poraslih in strmih ter težko dostopnih hudourniških območij. Med te uvrščamo ukrepe za preprečevanje nastanka erozijskih procesov, ukrepe za zaustavitev in zadrževanje plavin ter kontrolirano odvodnjavanje visokih vod mimo ogroženih območij ali skozi njih,« je nedavno opozoril profesor z oddelka za gozdarstvo na ljubljanski biotehniški fakulteti dr. Milan Kobal. Zgornji in spodnji tokovi rek se od leta 2002, po sprejetju zakona o vodah, obravnavajo enotno, kot porečje, medtem ko je dotlej za zgornje tokove skrbelo Podjetje za urejanje hudournikov (Puh), ki je leta 2012 končalo v stečaju.
Na zavodu za gozdove so prepričani, da bi se morali problema hudourništva lotiti interdisciplinarno. »V gozdovih, z vključitvijo gozdarjev, vodarjev, geologov, naravovarstvenikov ... Z natančnejšo grafično opredelitvijo hudourniških območij, z rednimi cikličnimi lidar snemanji območij in verjetno s povečanjem ali prerazporeditvijo obstoječih sredstev za boljše urejanje in vzdrževanje obstoječih objektov na hudournikih ter gradnjo novih.« S tem se strinjajo tudi na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. »Nedavne katastrofalne poplave so pokazale nujno povezanost različnih sektorjev glede urejanja voda, problematike hudourništva in gradnje na poplavnih območjih. Pri reševanju teh tem je potrebna boljša interdisciplinarnost in sodelovanje vseh udeležencev, ki jih to področje zajema.« Toda za zdaj še ni tako.
Brez strokovnjaka za gozdarstvo
Po poplavah je minister za naravne vire in prostor Uroš Brežan oblikoval svet za vode, v katerega ni bil imenovan noben strokovnjak, ki bi se spoznal na gozdarstvo. Lahko pa svet za vode na sestanke povabi druge strokovnjake, so dejali na ministrstvu.
Nedvomno bi moralo biti hudourništvo, še posebno po poplavah, v domeni gozdarske stroke, tako kot je bilo pred stoletjem in več. »Vsa dela, ki se tičejo zagradbe hudournikov, izvršujejo v lastni režiji gozdarski inženjeri, ker so dela te stroke tesno spojena z deli gozdarskega značaja, tako da se od teh ne morejo ločiti. Zagradba hudournikov je torej specialna gozdno-tehnična stroka, ki se bavi z zagradbo po večini krajših gorskih vodotokov, ki ob nalivih hipno ter silno narastejo, trgajo pobočja in bregove ter nosijo velike množine materiala (grušča, gramoza, peska) v doline, kjer ga puščajo ali na rodovitnih kmetijskih tleh ali ga odnašajo dalje v večje potoke,« je pred natanko stotimi leti zapisal inženir Vladimir Fasan v članku, ki je bil objavljen v monografiji Kratek popis gozdnega gospodarstva v Sloveniji in važnejših pridobitnih panog, ki so z gozdarstvom v ozki zvezi.
