Tomislav Klokočovnik bo operacije v prostorih SB Celje, kjer želi delovati kot zasebnik s koncesijo, verjetno začel izvajati že danes. Med zaposlenimi se po naših informacijah vrstijo pomisleki, da v bolnišnici na oskrbo bolnikov v novi dejavnosti še zdaleč niso pripravljeni.
Po nekaterih informacijah so morali zaposleni v celjski bolnišnici včeraj dejavnosti kirurga Tomislava Klokočovnika, ki bo deloval v njihovih prostorih, že odmeriti štiri postelje od 22 na tamkajšnji intenzivni terapiji. Njegovi dejavnosti naj bi namenili tudi približno desetino internističnih postelj. Za operirane bolnike bo prve tri dni skrbelo Klokočovnikovo osebje, so izvedeli zaposleni, pozneje pa bodo morali skrb in odgovornost zanje prevzeti sami. Zdravstveni delavci so nam povedali, da se bodo operacije predvidoma začele že danes, za bolnike, ki bi se sicer zdravili v njihovi bolnišnici, pa naj bi bilo tako na voljo manj postelj.
Skrivalnice pred prvimi posegi
Klokočovnik je včeraj potrdil Dnevnikovo informacijo, da začnejo danes operirati v Celju. Zakaj je v četrtek trdil, da še niso sklenili dogovora? »Ker nismo hoteli, da to pride v javnost,« je včeraj odgovoril kirurg. »V ponedeljek bo bolnišnica imela tiskovno konferenco na to temo. Ne moremo najprej skočiti in potem reči hop.« Storili pa so prav to, najprej bodo začeli operirati paciente na srcu in šele nato obvestili javnost. Zakaj skrivalnice? »Že dolgo sem na svetu in imam o tem svoje mnenje. Svojih načrtov pač ne razglašam naokoli,« pravi. »Zadnji dnevi so bili zelo napeti, za takšen program potrebujemo 25 ljudi, in najprej je bilo treba sestaviti ekipo.«
Kdo vse je v njej, še ni znano. Po nekaterih informacijah se v njegov koncesijski operativni program v Celju seli več (nekdanjih) zaposlenih iz ljubljanskega kliničnega centra. V celjski bolnišnici pa je včeraj vladalo razburjenje, smo izvedeli. Za tovrstno dejavnost niso usposobljeni, so nas opozorili nekateri od zaposlenih, ki želijo ostati anonimni. Bojijo se, da bo bolnišnici tovrstno sodelovanje prineslo predvsem težave. Sicer pa sogovorniki iz vrst zaposlenih ocenjujejo, da lahko že zaradi krčenja števila postelj, namenjenih bolnišnici, krajšo potegnejo tamkajšnji pacienti. Podrobnosti razmerij med bolnišnico in Klokočovnikovo zasebno oziroma koncesionarsko dejavnostjo sicer ne poznajo, so nam povedali nekateri od sogovornikov.
Je četrti center smiseln?
Več zaposlenih v zdravstvu, ki prav tako ne želijo biti imenovani, ob celjskem dogajanju izpostavlja tudi pomisleke, ali Slovenija res potrebuje še četrti srčni center. Centri za kardiovaskularne bolezni delujejo v ljubljanskem in mariborskem UKC ter v izolskem MC Medicor. Pri izolskem zasebniku s koncesijo bolnike zdravijo na istem naslovu, kjer deluje izolska bolnišnica. Že pred odpiranjem obalne dejavnosti so se vrstile polemike, ali Slovenija potrebuje tretji center za srčno kirurgijo. Leta 2001 je tedanji strokovni direktor ljubljanskega kliničnega centra Zoran Arnež na primer izpostavljal vprašanje, ali ne bi bilo namesto še enega kardiokirurškega centra bolj smiselno povečati katerega od obstoječih. To bi bil najcenejši način zagotavljanja primerljive kakovosti v Sloveniji, je ugotavljal Arnež. Opozoril je tudi na problem »siromašenja obstoječega, tako da bi zasebni centri z boljšim plačevanjem jemali kadre iz sedanjih centrov«.
Identični pomisleki se danes pojavljajo ob celjskem projektu Tomislava Klokočovnika. Kot smo že poročali, namerava v Klokočovnikovi celjski dejavnosti po neuradnih informacijah delati več izkušenih zaposlenih iz UKC Ljubljana. Od dela v bodočem celjskem centru naj bi si obetali boljše dohodke in pogoje dela, kot jim jih lahko zagotovi največja slovenska bolnišnica. Po drugi strani pa ima več naših sogovornikov iz zdravstva, ki želijo ostati anonimni, pomisleke, ali je tovrstno drobljenje stroke res smiselno. Obstaja tudi tveganje, da se bodo za podobno sodelovanje z zasebniki odločali tudi v drugih bolnišnicah in v drugih strokah, so nas opozorili. Ob takšnih trendih bi lahko glede na opozorila sogovornikov prišlo do nepovratnega slabšanja položaja javnih zavodov, ki po drugi strani prevzemajo vsa najtežja zdravljenja, tudi kadar ta zavodu prinašajo izgubo,
Zasebništvo v slovenski kardiokirurgiji se je vzpostavilo leta 2002, v času, ko je ministrstvo za zdravje vodil Dušan Keber, državni sekretar pa je bil Dorjan Marušič. »Nikakor ne nasprotujemo ustanovitvi tretjega centra za srčno kirurgijo v Sloveniji, ravno narobe, menimo, da je smiselno, da se pojavijo novi centri tudi v tako zahtevnih strokah. Seveda pa idejo o kliniki za srčno kirurgijo podpiramo le ob pogoju, da bodo izpolnjeni prav vsi pogoji za njeno delovanje – govorimo predvsem o strokovnosti kadrov in o kakovosti opreme oziroma, da se bo klinika akreditirala,« je tedaj govoril minister Keber.
Keber: Ključno vprašanje je, kakšne operacije bodo opravljali
Tretja klinika za srčno kirurgijo se je tedaj vzpostavila v izolski bolnišnici. Zanjo se je sprva zanimal tudi Klokočovnik, nazadnje je ministrstvo podelilo koncesijo podjetju MC Medicor Metke Zorc. Ministrstvo je zatem spisalo ustrezen akt, s katerim je zasebnemu ponudniku MC Medicor omogočilo najem prostorov v Splošni bolnišnici Izola (SBI) za opravljanje specialističnih zdravstvenih storitev na področju kardiovaskularne kirurgije.
Ustanovitev zasebnega centra za srčno kirurgijo je podpiral tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), saj je bilo na tak način mogoče financirati dvesto dodatnih operacij na srcu. Tone Gabrijelčič, predstojnik ljubljanske klinike za kardiologijo, je bil nasprotno kritičen do te poteze ministrstva, z oceno, da bi bilo veliko bolj rentabilno in pametno, če bi z nekaj vložka v kadre, prostore in opremo pomagali mariborskemu in ljubljanskemu centru, namesto da ustanavljajo tretjega.
»Ko je takrat prišlo do tovrstne pobude, sem storil vse, da bi dodatne operacije prevzela Maribor in Ljubljana,« se spominja Keber. »Vendar sem od kliničnih centrov prejel odgovor, da tega nista sposobna. Potem smo se odločili javno razpisati koncesijo, za katero bi se lahko prijavila tudi klinična centra, a se nista. In smo jo podelili MC Medicor.« Ali se mu zdi smiselna vzpostavitev še enega kardiokirurškega centra v Sloveniji, v SB Celje? »Ključno je vprašanje, konkretno kakšne operacije bi tam opravljali,« odgovarja. »Če je načrt opravljati zahtevnejše posege, bi bilo treba predhodno opraviti natančno strokovno presojo na državni ravni, denimo v sklopu razširjenega kolegija za kardiologijo. Moja osebna ocena ta hip je sicer, da še enega centra ne potrebujemo.«
