Potovanje z vlakom se je na minuli septembrski konec tedna poleg odločitve za trajnostno mobilnost na prvi pogled zdelo tudi precej pragmatična poteza. Predvsem zato, ker je šlo za vožnjo iz Primorske do Ljubljane, kar bi lahko pomenilo, da se je na tak način mogoče izogniti morebitni gneči na avtocesti, ki smo ji bili to poletje redno priča. Prednost vožnje z vlakom ob sobotah, nedeljah in praznikih je tudi ugodnost pri cenah vozovnic, saj velja 75 odstotkov popusta na vseh enotnih vozovnicah IJPP v medkrajevnem avtobusnem in notranjem železniškem prometu. Pri tem, da cena enkratne vikend vozovnice in dnevne vikend vozovnice s popustom ni nižja od cene vozovnice, ki velja za razdaljo do 5 kilometrov, kar je 1,3 evra. Za te krajše relacije do pet kilometrov pa velja tudi ponudba Turist vikend, kjer so povratne vozovnice za vlake cenejše za 30 odstotkov.
A ob naštevanju vseh plusov vožnje z vlakom je realnost železniškega prometa lahko zelo drugačna. Kot pravijo izkušnje potnic, kolumnistke Dnevnika Agate Tomažič in bralke, je bila pot z vlakom minuli konec tedna zanju vse prej kot udobna, niti najmanj pa ne v zagovor (slovenskemu) železniškemu prometu. In to nista osamljeni izkušnji, saj je bilo, kot je dejala bralka, ki se je v nedeljo z vlakom podala od Sežane do Ljubljane s prestopom v Divači, med vožnjo mogoče slišati razmišljanje, če ne že kar sklep ekipe kolesarjev, da se bodo ob naslednjem kolesarskem izletu raje zmenili, da jih pridejo iskat s kombijem.
Potniki, ki so jih Slovenske železnice, kot kaže, (za zdaj) izgubile, so se o tem, da se bodo v prihodnje raje kot za železniški promet odločili za motornega, pogovarjali med tem, ko so stali na stiku med dvema prostoroma vlaka, saj je bila temperatura zraka tam nekoliko nižja kot drugod v tem vagonu, zaradi česar je bila vožnja stoje bolj znosna kot med sedenjem na sedežu. Čeprav je bil dan oblačen, je bilo po besedah bralke med vožnjo zelo zadušljivo in vroče. Na Slovenskih železnicah so pojasnili, da je na vlaku od Divače do Ljubljane klima sicer delovala, »do motenj pa je žal res prihajalo v enem izmed štirih členov vlaka, zato je bil za omenjeno garnituro odrejen servis. Za pomoč in tovrstna vprašanja se lahko potniki sicer zmeraj obrnejo na naše vlakospremno osebje, ki lahko preveri pri strojnem osebju, v kolikor so kakšne težave na določenem delu vlaka, ter pomaga pri usmerjanju potnikov.« Ob tem so še zapisali, da zadnja leta pospešeno vlagajo v modernizacijo voznega parka in da imajo trenutno približno 80 odstotkov vozil, ki so klimatizirana, medtem ko naslednje leto pričakujejo še 20 novih klimatiziranih garnitur in v letu 2026 še 20 novih klimatiziranih potniških vagonov.
Vožnja z vlakom kot del izleta
Posebnost slovenskih vlakov je zagotovo tudi čas, ki ga je treba tovrstni poti nameniti. »Po izkušnji s španskimi hitrimi vlaki, kjer na udobnih sedežih in ob klimi ter vagonu z barom skoraj 400-kilometrska pot med Valencio in Madridom traja okoli dve uri, je vožnja s slovenskimi vlaki, kjer skoraj štirikrat krajša pot med Sežano in Ljubljano (pot z vlakom med mestoma s prestopom v Divači je dolga 113 kilometrov, op. a.) prav tako, seveda brez zamud, traja malo manj kot dve uri, še toliko bolj neprepričljiva. V bistvu je vožnjo z vlakom zaradi zamud in drugih okoliščin, ki jo spremljajo, pri nas bolj kot zgolj način prevoza treba vzeti kot del izleta. Kar je seveda mogoče, če se potniku ne mudi,« je dejala bralka, ki jo je nedeljska izkušnja vsaj za nekaj časa odvrnila od vožnje z vlakom pri nas.
Pot je začela z vstopom na vlak v Sežani, čemur je sledil prestop v Divači, kjer je čakajoče na peronu brez strehe, čeprav je bil postanek res kratek, ujel dež. Ko je pripeljal vlak za Ljubljano, s končno postajo v Hodošu, je gruča potnikov, med katerimi je že zakrožila informacija, da bo na prihajajočem vlaku najbrž težava s prostorom, vstopila v že tako ali tako polne vagone. Kar pa ni veljalo za vse, saj so vsaj pri enem od vagonov kolesarji ostali na peronu – »ker imajo mokra kolesa«, je bilo po besedah bralke med nekaterimi potniki mogoče slišati posredovano razlago. Kot so pojasnili na Slovenskih železnicah, lahko v skladu z določili, ki so objavljena tudi na njihovi spletni strani, »vlakospremno osebje odkloni prevoz kolesa, če je koles preveč, če bi to oviralo druge potnike v vlaku ali če bi se s prevozom lahko umazali ali poškodovali sedeži oziroma povzročila druga škoda. Zgolj mokrega kolesa sicer v praksi ne zavračamo, če je prostor za kolo na mestu, predvidenem za kolo.« Nakup kolesarske vozovnice za vožnjo z vlakom po Sloveniji pa je možen le na vlaku in rezervacije prostora niso mogoče.
Pri čemer je ena od resničnosti slovenskih vlakov tudi ta, da je nakup vozovnic na njih mogoč le z gotovino ali z VALU. »Vsi prevozniki v javnem potniškem prometu namreč za izvedbo validacije ali prodaje vozovnic na svojih prevoznih sredstvih uporabljamo mobilne terminale IJPP. Gre za strojno opremo, ki je stara že več kot šest let in ne omogoča plačevanja s plačilnimi karticami. Je pa v postopku priprava javnega razpisa za nabavo novih mobilnih terminalov, ki bodo sodobnejši in bodo nudili možnost plačila z bančnimi karticami,« so zapisali na Slovenskih železnicah. Ob tem pa poudarili, da velja, da potnik sicer kupi vozovnico že pred vstopom na vlak – nakup s kartico lahko opravi na blagajnah, kartomatih, na spletu in v mobilni aplikaciji.
Zamuda zaradi vzdrževalnih del
Precej redno na voznem redu vlakov pri nas so tudi zamude. Kar je v preteklih dneh na poti iz Ljubljane na Reko, kamor je vlak prispel dve uri pozneje, doživela Agata Tomažič, pa tudi bralka na nedeljski popoldanski vožnji iz Divače, ko je vlak v Ljubljano pripeljal 16 minut kasneje od napovedanega časa. Ta vlak je po pojasnilih Slovenskih železnic zamujal zaradi »krajših t. i. 'počasnih voženj' zaradi vzdrževalnih in gradbenih del. Na relaciji Borovnica–Ljubljana je prav tako še v teku obsežnejši projekt posodobitve tega odseka in je do zaključka vseh del (ki se bodo kmalu nadaljevala še s prenovo ŽP Brezovica, ŽP Preserje ter gradnjo nove ŽP Vnanje Gorice – trenutno poteka javni razpis za izbiro izvajalca) vzpostavljena znižana hitrost.« Povprečna hitrost na vlaku od Sežane do Divače je 54 kilometrov na uro in od Divače do Ljubljane 65 kilometrov na uro.
Vožnja z vlakom, ki odvrne
Po svoji izkušnji potovanja z vlakom iz Ljubljane do Reke in od tam nazaj je tudi Agata Tomažič, ki je sicer navdušena nad vlaki, dejala, da jo je zadnja vožnja od tovrstne mobilnosti odvrnila. »Počutila sem se kot med potovanjem z minibusom v Tanzaniji leta 2011, ko je bilo vozilo do roba napolnjeno z domačini, med 16-urno vožnjo brez klime pa sem celo pot v naročju držala 10-litrski nahrbtnik,« je Dnevnikova kolumnistka opisala svojo izkušnjo. Tokrat je bila namreč med potniki na vlaku, polovico katerega je od Reke do Ljubljane rezervirala nemška mladinska reprezentanca. »Športniki so zasedli enega od dveh vagonov. Vlak je bil nabito poln in ko nas je še veliko stalo na hodniku, je vozilo kar speljalo. Ker ni bilo prostora, sem celo pot med počasnim drdranjem vlaka proti cilju in v vročini sedela na tleh. Zelo je bilo neprijetno in osebje vlaka se je poskrilo v svoj poseben kupe.« Pri čemer, kot je še pojasnila sogovornica, ji je med kupovanjem »vozovnice na blagajni v Ljubljani sicer zelo prijazna uslužbenka dejala, da rezervacija ni mogoča, in ob tem še namignila, da niti ni potrebna«. A izkazalo se je drugače, poleg tega so na omrežju X potnici iz Slovenskih železnic odgovorili, da je rezervacija sedeža na mednarodnem vlaku mogoča na vseh mednarodnih potniških blagajnah, tudi v Ljubljani. Ob tem pa so še dodali, da je »v teku javni razpis za nabavo 20 sodobnih potniških vagonov, ki bodo na tovrstnih relacijah zamenjali obstoječe«.
