Slovenski javni naročniki se lahko glede sodelovanja gospodarskih družb iz Kitajske ali Turčije povsem arbitrarno odločijo danes tako, jutri drugače. Različni javni naročniki iste države se lahko odločajo – različno. Kajti zakon jim daje možnost – ne pa dolžnosti – da družbam iz tretjih držav ne omogočijo sodelovanja na javnem razpisu. To pa pomeni, da je oddajanje stomilijonskih projektov podvrženo kapricam tega ali onega direktorja.
Medtem ko turška družba Cengiz brez večjih težav in preprek gradi drugo cev slovenskega dela predora Karavanke, ta ista družba ni sposobna zgraditi – ceste. Včeraj jo je za usposobljeno, danes pa za nesposobno spoznal isti javni naročnik – Družba za avtoceste (Dars). Ta je namreč pred poldrugim letom presodil, da je Cengiz najbolj usposobljen za gradnjo predora, in mu posel tudi oddal, letos poleti pa Dars Cengizu ni priznal sposobnosti za sodelovanje v drugi fazi razpisa gradnje majhnega odseka tretje razvojne osi, ker kot »gospodarski subjekt iz Turčije nima pravno zagotovljenega dostopa do konkretnega javnega naročila«. Državna revizijska komisija je po Cengizovi pritožbi pritrdila Darsu; javni naročnik je ravnal zakonito, saj ne obstaja nikakršen mednarodni sporazum, ki bi družbam iz Turčije zagotavljal dostop do javnih naročil EU. Evropska direktiva javnim naročnikom daje možnost, da se odločijo, kako bodo obravnavali gospodarske družbe iz tretjih držav, recimo iz Turčije ali Kitajske. Javni naročniki se torej lahko povsem arbitrarno odločijo danes tako, jutri drugače. Različni javni naročniki iste države se lahko odločajo – različno.
Družba Yapi Merkezi pravkar gradi slovenski paradni projekt, osem predorov in viadukt na trasi drugega tira Divača–Koper. Družba 2TDK se je torej pri obravnavi turške družbe odločila drugače kot Dars, oba pa sta upoštevala iste evropske smernice. V državni revizijski komisiji so za Dnevnik pred časom dejali, da sta naročnika pač uporabila zakonsko možnost. Kljub temu da 2TDK tega ni bil dolžan storiti, se je odločil, da omogoči sodelovanje družbam iz Turčije (ne pa Kitajske), medtem ko se je Dars odločil drugače. Oba sta ravnala zakonito.
Aslan Uzun, izvršni direktor podjetja Yapi Merkezi, je v daljšem pogovoru, ki ga bomo objavili v jutrišnjem Dnevnikovem Objektivu, priznal, da je bil projekt drugega tira njihova vstopnica na trg EU. V prihodnosti se bodo izrazito usmerili nanj.
Državne smernice? Jih ni.
Nastala situacija je shizofrena. Evropska direktiva (v slovensko zakonodajo jo je prenesel v času epidemije sprejeti interventni zakon) namreč javne naročnike obvezuje, da v razpisih enako obravnavajo družbe iz EU in tiste iz držav, ki so podpisnice mednarodnih sporazumov, ne pa tudi družb iz tretjih držav, ki z EU ali Slovenijo nimajo sklenjenega takega sporazuma. Zakonodaja tako dopušča, da so družbe iz tretjih držav izključene iz postopkov javnih naročil. »Povedano drugače, naročnik ima možnost, ne pa dolžnosti, da družbam iz tretjih držav, ki niso podpisnice sporazuma o odprtju trga javnih naročil EU oziroma Slovenije, ne omogoči sodelovanja na javnem razpisu,« so pred časom pojasnili v državni revizijski komisiji. Oddajanje milijonskih, celo milijardnih projektov je tako podvrženo kapricam tega ali onega direktorja. To pa – pod zakonodajno potuho – lahko vodi v korupcijo.
Kakšne so državne smernice oziroma stališča do sodelovanja denimo kitajskih in turških družb na slovenskih javnih razpisih, Dnevniku v poldrugem mesecu raziskovanja ni uspelo ugotoviti. Potem ko so se novinarskih vprašanj odkrižali tako na gospodarskem, infrastrukturnem kot na zunanjem ministrstvu, so nas usmerili na ministrstvo za javno upravo, od koder pa nam v treh tednih niso zmogli odgovoriti, kakšno je načelno stališče države oziroma ali so kitajska in turška podjetja na slovenskih javnih razpisih zaželena ali ne, in kako, če sploh, bo Slovenija urejala odnose s temi državami, da bi njihovi gospodarski subjekti vnaprej vedeli, ali je sploh smiselno vlagati čas in denar v prijave na slovenske javne razpise. Z ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo so postregli le s splošnim pojasnilom (ki ne odgovarja na nobeno od izpostavljenih dilem), da Slovenija »podpira pogajanja EU za vzajemno odpiranje trgov javnih naročil tretjih držav in se zavzema za čim boljši dostop slovenskih ponudnikov do javnih naročil v tretjih državah«.
Za protekcionizem!
»Podpiramo protekcionizem in preferiramo delo domače gradbene operative, kot to velja denimo v Avstriji ali Nemčiji,« pa je jasen direktor zbornice gradbeništva pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) Gregor Ficko, čeprav izpostavlja, da GZS ni pristojna za odločanje o tem, saj je to v izključni domeni javnega naročnika. Poudarja, da je tak protekcionizem v državah članicah EU zelo močno prisoten in da celo slovenska podjetja le s težavo prodrejo na trge drugih članic EU. »Slovenske družbe gradijo na Hrvaškem, Pomgrad recimo tudi na Švedskem, Avstrija in Nemčija pa tujcev ne spuščata na domači gradbeni trg, saj je ta sektor multiplikativno zelo močan in država na tak način ščiti svoj ekonomski interes,« je pojasnil.
Težava slovenskih gradbenih družb, celo na domačem gradbenem trgu, so tudi reference. Slovenske družbe nimajo referenc za gradnjo velikih infrastrukturnih projektov, saj v preteklosti, po končanju avtocestnega križa, država velikih projektov ni izvajala. Mlade družbe, ki so nastale po zaključku avtocestnega projekta, zato teh refrenc niso mogle pridobiti. »Težava je pri infrastrukturnih projektih, še zlasti pri gradnji predorov, pa tudi v energetskem sektorju,« navaja Ficko. To so tudi področja, kjer na evropski trg lažje prodrejo podjetja iz tretjih držav, je dodal in kot primer navedel gradnjo pelješkega mostu, ki ga je po relativno nizki ceni zgradil konzorcij kitajskih družb s China Road and Bridge Corporation na čelu (ki se je, mimogrede, potegovala tudi za gradnjo drugega tira, a ji 2TDK ni priznal usposobljenosti). »Podjetja, ki prihajajo iz tretjih držav, lahko ponudijo neobičajno nizke cene, ker pogosto za njimi stoji država, ki jim preko takšnih in drugačnih subvencij povrne del stroškov,« pravi Ficko. »Njihov cilj je jasen, prodreti na trg EU. Verjetno je za tem tudi državna strategija; država preko gospodarstva prodira na trge, kamor politično ne more,« razmišlja Ficko.
Gospodarsko in politično stabilen trg
»Stabilnost je pomembna,« je na vprašanje, zakaj želijo prodreti na trg EU, odgovoril izvršni direktor turškega podjetja Yapi Merkezi Aslan Uzun. »Ne želimo poslovati samo v Turčiji in okolici, kjer je gospodarsko in politično okolje pogosto negotovo. Afrika je največji trg, kjer poslujemo, vendar pa je gospodarsko in politično visoko tvegan. Vedno je dobro imeti več želez v ognju. Zato se usmerjamo v različne regije in tako razpršujemo tveganja,« je pojasnil v daljšem pogovoru, ki ga bomo objavili v jutrišnjem Dnevnikovem Objektivu. »V prihodnosti se v EU obeta veliko projektov, ki nas zanimajo. Železniško omrežje bo potrebno posodobitve, modernizacije in širitve, kajti hkrati z naraščajočimi cenami energije rastejo tudi okoljske zahteve. To bo velika poslovna priložnost in radi bi jo zgrabili. Zato ves čas nastopamo na javnih razpisih. Trenutno se potegujemo za projekte v vseh evropskih državah razen v Veliki Britaniji, Franciji in Nemčiji,« je pojasnil sogovornik.
