Po podatkih Javne agencije RS za varnost prometa je trenutno v registru 133 šol vožnje, vsako leto pa vozniški izpit opravi med 24 000 in 25 000 kandidati. Avtošole spadajo pod domeno ministrstva za infrastrukturo, vendar pa to ne regulira njihovih cen. Te se sicer precej razlikujejo glede na posamezne regije v državi ter se povprečno gibljejo okoli 35 evrov na uro vožnje, najvišje pa so v Ljubljani, kjer zadnje mesece segajo vse do 41 evrov. Javna agencija RS za varstvo konkurence v navezavi z omenjenim pojasnjuje, da je cena bistven element poslovanja na trgu in ključnega pomena za konkurenco, ki se oblikuje tako z objektivnimi kot tudi s subjektivnimi dejavniki, denimo notranjo organiziranostjo podjetji, inovativnostjo ter kakovostjo storitev. 

Cene vse bolj nedostopne

»Res je, cene za opravljanje vozniškega izpita so precej višje, kot so bile včasih. Razlog za to pa tiči v samem dvigu cen na vseh področjih. Če denimo pogledamo cene goriva pred 5 leti in ceno "manjšega servisa" za avto, je oboje poskočilo za 50 odstotkov, posledično so tudi naše cene višje. Kakšnih 5 let nazaj je bila ura vožnje nekje 40 odstotkov cenejša,« pojasnjuje direktor avtošole LMM Tilia Domen Veleušič. Da so zaradi vse dražjega obratovanja primorani višati cene, je pojasnil tudi strokovni vodja avtošole Ježica Roman Strehar. Med drugim navaja podražitve pogonskih goriv, prodajnih cen in vzdrževanja vozil, višje najemnine prostorov ter zvišanje plač inštruktorjem. Še leta 2018 je tako cena praktične ure vožnje znašala 26 evrov, letos pa se je povzpela na 41 evrov. V AMZS šoli vožnje prav tako poudarjajo, da so primorani cene ur usklajevati z rastjo ostalih cen na trgu, četudi z zavedanjem, da je pot do storitev za marsikoga finančno vedno bolj zahtevna. 

Na Združenju šol vožnje Slovenije z analizami podražitev in skladnosti teh z inflacijo ne razpolagajo, vendar predsednik združenja Martin Miklavc v zvezi s tem izpostavlja, da podjetja sama izračunajo ceno glede na stroške, ki jih imajo v zvezi s poslovanjem. »Zmotno je prepričanje širše javnosti, da glavni strošek šole vožnje predstavlja vozilo, plača učitelja vožnje in gorivo. To je le del stroškov, ki vplivajo na določitev cene usposabljanja. Na cene vplivajo tudi ostali stroški, ki nastajajo pri izvajanju dejavnosti in jih čuti celotno gospodarstvo. Na cene pri ponudnikih vpliva zvišanje vseh ostalih stroškov, ki nastajajo pri izvajanju dejavnosti vozniških šol in jih čuti celotno gospodarstvo,« opozarja in dodaja, da v kalkulacijo spadajo stroški delovnih sredstev, stroški dela in storitev ter materiala. Razlogi za podražitve so torej večplastni. V posameznih šolah vožnje se ti razlikujejo tudi glede na lokacijo, stroške nakupa in vzdrževanja vozil ter višine najemnin prostorov. Po vpogledu v podatke o povprečnih mesečnih plačah v dejavnosti vozniških šol, ki jih objavlja Statistični urad RS, prav tako lahko opazimo, da so se plače zaposlenih v dejavnosti vozniških šol nekoliko povišale. 

V združenju sicer poudarjajo, da sama kakovost izvajanja storitev ni odvisna od rasti stroškov, vendar v navezavi s tem dodajajo, da »še vedno lahko razlikujemo med šolami vožnje, ki stremijo k izvajanju usposabljanja po načelih stroke s ciljem, da kandidate za voznike usposobijo za samostojno varno vožnjo po vseh državah sveta, in tistimi, ki učijo za vozniški izpit«. 

Pomoč staršev je nepogrešljiva

Predsednik Združenja šol vožnje Slovenije Martin Miklavc na vprašanje, če bi država morala regulirati cene, odgovarja, da je v preteklosti že poskusila, vendar to ni privedlo do uresničitve v praksi zaradi normativnih omejitev. V navezavi s tem dodaja, da tudi združenje nima vpliva na oblikovanje cen v posameznih šolah vožnje. Te se sicer strankam lahko približajo z oblikovanjem akcijskih paketov in plačilnih pogojev. Omenjeno prakticirajo v več šolah vožnje, vendar cene kljub temu postajajo vse višje in težje dostopne. »Menimo, da so cene primerne cenam na trgu, vendar zagotovo pa je za študente to prevelik zalogaj. Kljub temu, da nudimo študentske in dijaške popuste, jih ogromno povpraša, če je možnost obročnega plačila, saj preprosto ne zmorejo plačati višjih zneskov. Včasih se zgodi tudi, da si kdo vzame "krajšo pavzo", da ponovno pride finančno k sebi,« nam je pojasnil direktor avtošole LMM Tilia. Povpraševanje sicer ni manj, vendar pa postaja pomoč staršev nepogrešljiva. Strokovni sodelavec avtošole Ježica Roman Strehar je opomnil, da so plače tako v gospodarstvu kot v javnem sektorju z leti nekoliko naraščale, zato tudi cena vozniškega izpita v procentih glede na povprečno plačo ostaja skoraj enaka. Kljub temu pa zaznavajo vse večji razpon med mladostniki, katerih starši jim lahko pomagajo do vozniškega izpita, in tistimi, ki tega ne zmorejo. »Zdi se mi absurdno, da moram za opravljanje vozniškega izpita najmanj en mesec opravljati študentko delo vsak dan po več ur, starši pa mi težko pomagajo pri sofinanciranju,« nam je zaupala študentka, ki trenutno opravlja vozniški izpit in ima za seboj že 50 ur vožnje. Poleg tega je omenila tudi dolge čakalne vrste na prijavo za glavno vožnjo, saj to pomeni, da mora v času čakanja na  ponovno zakupiti dodatne ure.

Ljubljanske šole vožnje navajajo različna povprečja števila ur vozniškega usposabljanja. Roman Strehar izpostavlja več dejavnikov, ki na to vplivajo, kot so denimo starost kandidatov, regija, v kateri živijo ali opravljajo izpit, psihofizična sposobnost ter še mnogi drugi. Nekateri kandidati tako opravijo minimalno število ur, kar je 20 za prijavo na izpit, sledita pa še predura in izpitna vožnja, kar je v teoriji 22. Obstajajo pa tudi taki, ki potrebujejo 100 ur ali več, kar seveda pomeni tudi višje stroške. 

V AMZS šoli vožnje izpostavljajo dejstvo, da v Sloveniji osebna mobilnost sloni na osebnem avtomobilu in bo – glede na predvidene investicije in razvoj infrastrukture za alternativne oblike mobilnosti, ki bi bile konkurenčne osebnemu avtomobilu – tako vsaj še nekaj let, če ne desetletji. V luči tega poudarjajo, da bi morala država čim prej nasloviti tudi ta izziv, drugače bomo priča povečevanju tako imenovane mobilnostne revščine. 

Bi država lahko prevzela vlogo vmesnega akterja?

Z vse višjimi stroški in nezadovoljstvom se soočajo tako ponudniki kot tudi uporabniki storitev, zato se poraja vprašanje o vlogi države kot vmesnega akterja, ki bi lahko spodbujala subvencije oziroma druge oblike pomoči. »Če si izračunate vse stroške, fiksne in variabilne, ki so zajeti v ceni ure, veliko manevrskega prostora šole vožnje nimamo. Zadnje čase se pojavlja kar nekaj kandidatov, ki jim izpit financira zavod za zaposlovanje, kar pomeni, da se kaže nek napredek v tej smeri,« odgovarja Strehar. Subvencije pozdravljajo tudi v avtošoli LMM Tilia, kjer navajajo, da bi bile te dobrodošle tako za šole vožnje kot tudi za vse mlade. 

Predsednik Združenja šol vožnje Slovenije Martin Miklavc pojasnjuje, da bi pri morebitnih uveljavitvah subvencij naleteli na evropsko zakonodajo, katera vzpostavlja stroge omejitve za dodeljevanje pomoči podjetjem. Prejemniki subvencij pa bi lahko bili posamezniki, za katere bi organi javne uprave ugotovili, da so do njih opravičeni. Način za vzpostavitev sheme pomoči in višina sredstev, ki bi jih lahko zagotovili za ta namen, pa bi bil v domeni pristojnih institucij. Na ministrstvu za infrastrukturo nam odgovarjajo, da morebitnih novih ukrepov glede omenjenega ne pripravljajo ter pojasnjujejo, da se bodo cene zaenkrat še naprej prosto oblikovale na trgu. V AMZS šoli vožnje so izpostavili ukrep, ki bi bil po njihovem mnenju hitro izvedljiv, in sicer, da bi za storitve, povezane z izobraževanjem v prometu, veljala nižja davčna stopnja. Omenjen predlog bi bil v domeni ministrstva za finance.